Izdelava predloge in spreminjanje privzetega sloga

Izdelava predloge v vseh treh paketih poteka dokaj preprosto in povsem enako. Microsoftov Word svoje predloge shranjuje v format DOTX, OpenOffice.org in Symphony pa v format OTT, ki je »derivat« odprtega formata ODT, ki je spet besedilna različica odprtega (in od ISO priznanega) formata ODF (Open Document Format).V vseh treh programih novo predlogo shranimo tako, da izberemo shranjevanje dokumenta, v seznamu vrste datotek pa izberemo predlogo. Vsi preizkuševalci so to takoj našli.

Precej drugačna pa je stvar, ko hočemo spremeniti obstoječo privzeto predlogo. Tu pa smo se udeleženci testa prav zabavali, saj je vsak imel drugačne izkušnje. V Writerju in Symphonyju je dostop do urejevalnika slogov skoraj identičen in tudi vsi preizkuševalci so ga hitro našli. Spreminjanje zadeve je sicer malce bolj čudno, a tudi to ni vzelo veliko časa. Kar hitro smo našli, kje je stvari mogoče spremeniti, in privzeti slog je bil spremenjen, predloga pa shranjena. V Wordu so vsi udeleženci imeli težave. Kje za vraga je možnost spreminjanja osnovne predloge? Da gre pri tem za desni klik na slogu v opravilnem traku je ugotovil le »naš človek«, uporabnika pa sta omagala. Prišla sta do tega, da sta odprla predlogo Normal.dot, ki je privzeta predloga, a sta ugotovila, da s tem ne naredita ničesar, saj ne znata spremeniti sloga.
Zmagovalca: Writer in Symphony

Pisanje pisma iz predloge
Ko so na trg prišli prvi urejevalniki besedil, so bile predloge ena najzanimivejših stvari, ki so jih prinesli. Kaj pa zdaj? Se še uporabljajo? Seveda se. Ljudje več ali manj ne vemo, kako se pišejo uradna pisma, ne vemo, kaj morajo vsebovati in podobno. V ta namen je dobro, da imamo kak predlog. In kako je z našimi tekmovalci? Symphony je tu za zdaj bolj reven. To pa zato, ker gre pri predlogah za lokalne značilnosti, te pa so del lokalnega paketa. Ker ta za Symphony še ni narejen, tudi drugih dodatkov ni. A bodo, tako da bomo o tem poročali takrat, ko bo stvar res aktualna.

Pri Wordu in Writerju pa je zadeva zelo zanimiva. Filozofija je namreč povsem drugačna. Word oziroma MS Office vsebuje kar nekaj predlog za izdelavo takšnih in drugačnih pisem, Writer oziroma OpenOffice.org pa se zanaša na čarovnika za izdelavo pisem. Kaj je bolje? Na prvi pogled je izbira predloge boljši način, saj uporabnik hitro vidi, katera od ponujenih oblik dokumenta mu najbolj ustreza, poleg tega pa je sistem takšnih predlog uporabnikom nekako »prešel v kri« in so ga navajeni. Na drugi strani imamo v Writerju sistem čarovnikov, ki se, če ugotovimo, da sploh obstaja, kar enemu od udeležencev ni uspelo, izkaže za zelo zanimivo rešitev, ki dokaj dobro deluje. A je tradicija tu vseeno premočna.
Zmagovalec: Word

Pošiljanje
Ko imamo pismo narejeno, ga moramo poslati. In kako ga poslati na več naslovov? Naše testne osebe naj bi pripravile serijsko pismo, kjer naj bi kot adresar uporabile Outlookove stike, preglednico z vpisanimi naslovi ali drug podatkovni vir, naslove pa naj bi vključile v dokument. Pri tem opravilu sta se oba »večja« konkurenta izkazala sicer za zmogljiva, a zaradi zapletenosti postopka na trenutke skoraj neuporabna. V Wordu so vse tri testne osebe kar precej časa iskale funkcijo, ki bi omogočala vstavljanje stika iz Outlooka. Dva sta sicer našla ukaz Izberi prejemnike, a se ob kliku na želeno osebo ni zgodilo nič, razen tega, da je ob shranjevanju dokumenta Word neprestano zahteval izbiro vira stikov, kar je bilo zelo zoprno in nihče ni znal tega izključiti. Brskanje po pomoči je bilo tudi tako naporno in na to temo nepregledno, da sta dva omagala in osebe dodala ročno, eden pa je našel meni Pošiljanje in se mu malo bolj posvetil. In ko je vstavil naslovni blok, pozdravno vrstico in vse ostalo, mu je uspelo. Še zdaj mi ni jasno, zakaj Microsoft v Wordu že nekaj različic skriva možnost prikaza adresarja, iz katerega je nato izredno preprosto vstaviti želene osebe v dokument. Če to možnost želite, jo morate vključiti prek prilagoditev orodne vrstice.

No, tudi Writer na področju spajanja dokumentov ni ravno cvet preprostosti. Stvar je izvedena s pomočjo čarovnika, kar je dobro in daje misliti, da bo stekla brez težav, a tako preprosto že spet ni. Ko nas čarovnik pripelje do koraka vstavljanja naslovnega bloka, se začnejo težave, ki jih ni ravno preprosto rešiti. Kot vir podatkov namreč Writer očitno ne mara ravno vsega. Še najbolje se je počutil z adresarjem poštnega programa Thunderbird in navadno elektronsko preglednico, kjer pa je bilo treba skozi precej prilagajanja, da so se polja postavila na prvo mesto. Dokler tega ni bilo, nas časovnik ni spustil naprej.

Da je preprosto lahko tudi najučinkovitejše, je pokazal Symphony. Pri njem je zadeva čisto pragmatična, preprosta in delujoča. Naslove imamo v elektronski preglednici, če ne, pa jih izvozimo vanjo. Napišemo pismo in izberemo spajanje dokumentov. Program nas vpraša, kje so naslovniki. Ko mu povemo, v kateri datoteki, jo program pregleda in iz prve vrstice prebere rubrike, ki so istočasno tudi polja naslovov. Ta polja nato vstavimo v dokument na želeno mesto in zadeva steče. Preprosto in učinkovito, kot je bilo v Wordu 2.0.
Word in Writer sta sicer raznovrstnejša in zmogljivejša, a kaj, ko sta zapletena skoraj do sadizma.
Zmagovalec: Symphony

Moj mikro, December 2008 | Zoran Banovič |