Vsakdo lahko marsikaj prispeva k zelenemu gibanju. Če smo lahko prispevali k onesnaženju, in roko na srce smo vsi, ni vrag, da ne bi mogli zdaj storiti česa za popravilo nastale škode. Pristopov je več. Začnemo lahko pri svojih navadah. Seveda se bomo pri razmišljanju osredotočili na našo panogo in vse skupaj pogledali z informacijskega vidika. Običajno smo računalnik menjali na tri leta, včasih še prej. Kako ne bi, saj je v tem času industrija izredno napredovala in za manjši znesek smo domov iz trgovine odnesli pravo malo zverino v primerjavi z zvesto napravo, ki je ždela doma.

Raziskave kažejo, da kar 70 odstotkov prispevka k onesnaževanju okolja za časa računalnikovega življenja pomeni njegova izdelava. Iz tega sledi, da lahko največ storimo za okolje, če se vzdržimo nenehnega menjavanja strojne opreme ter se zadovoljimo z obstoječim računalnikom za dlje časa. Ob nakupu upoštevajte dolgoživost, nadgradljivost in modularnost izdelka. Programerji na drugi strani lahko marsikaj storijo z učinkovitostjo svojih programov, kar je logično, kajti uspešnejši ko bo algoritem, hitreje bo stvar obdelal in pri tem porabil manj računalniških virov oziroma energije. Če zna koda izkoriščati več jeder hkrati, še toliko bolje. Iz vsega sledi, da tudi končni uporabnik veliko prispeva z uporabo dobrih, okolju prijaznih programov.

Virtualizacija (navideznost) je še ena izmed modernih pogruntavščin, ki ne samo poenostavi informatikovo življenje, marveč ogromno prihrani tako končnemu kupcu kot okolju, v katerem ta živi. Z njo zmanjšamo potrebo po uporabi več fizično ločenih naprav, kar pomeni občutno skromnejšo končno porabo energije. Še bolj navidezne naprave pridejo do izraza na področju strežnikov, saj je navadno strežnik v povprečju obremenjen le 5 do 20 odstotkov vse svoje moči. Kaj povzroči, da 95 odstotkov drage naprave ždi neuporabne? Odgovor se skriva v nezdružljivosti programske opreme. Strežniki so tako delikatno področje računalništva, da se njihovi lastniki navadno odločijo posvetiti celoten stroj enemu samemu servisu. S tem lažje zagotovijo neprekinjeno delovanje brez motenj. V praksi se spletni strežnik, zbirka podatkov, poštni servis in na primer DHCP-dodeljevanje IP-naslovov redko znajdejo v istem fizičnem strežniku oziroma v istem operacijskem sistemu. Vse skupaj slabo vpliva na razporejenost obremenitev, saj je porazdelitev virov nemogoča. To preprosto pomeni, če se zbirka podatkov muči s popolno zasedenostjo procesorja, medtem ko poštni strežnik umira od lenobe, ne moremo pri tem nič storiti. Ko v sliko vskoči virtualizacija, je vtis popolnoma drugačen. Vse storitve so zdaj v istem fizičnem sistemu, vendar z virtualnostjo izolirane druga od druge. Administrator lahko zdaj preprosto določa različne količine virov posameznim segmentom, še več, ko zahteve ene storitve presežejo zmogljivost stroja, v katerem je, jo zlahka prestavi v novo fizično okolje z večjo količino razpoložljivih virov moči.

Tudi pojem terminalskega strežnika se pogosto pojavi v diskusijah o zelenem računalništvu. Nič čudnega, saj gre navsezadnje za preizkušeno informacijsko postavitev, katera izvira že z začetkov naše branže. Ker so lahki odjemalci priključeni na osrednji terminalski strežnik, ki dejansko izvaja večino računskih operacij, jim ni treba imeti večjih zmogljivosti. Vedno več prizadevanj gre v to smer.

Navsezadnje je povezovanje v oblak le še ena od oblik terminalskega strežnika oziroma strežnikov, ki strežejo lahkim odjemalcem v obliki netbookov, pametnih telefonov, igralnih konzol ali čisto navadnega PC-ja s skromnimi strojnimi postavkami. Tisti izmed vas, ki že uporabljate storitve v oblaku, se mirne duše potrkate po prsih, kajti za skupno dobro ste že nekaj storili.

Prav tako lahko enako naredi, kdor dela od doma, saj navadno tako uporablja manj energijskih virov, in če pri tem njegov računalnik deluje kot lahki odjemalec, še toliko bolje.

Moj mikro, Julij-Avgust 2010 | Aleš Forte |