Leta 1992, kje drugje kot v Združenih državah Amerike, agencija za zaščito okolja vpelje program Energy Star. Pridobitev certifikata za energijsko varčne naprave je bila (in je še) prostovoljna, a zaželena. Očitno se je takrat v naših glavah nekaj premaknilo, kajti pobuda Američanov je padla na plodna tla, še več, svojo alternativo so v Evropi predstavili tudi Švedi (potrdilo TCO). Oboje lahko štejemo za zametek zelenega računalništva. Sopomenka zelenemu računalništvu je okolju znosna uporaba informacijskih tehnologij. Pojem pod eno streho združi načrtovanje, izdelovanje, uporabo in odstranjevanje računalnikov ter njim pripadajoče opreme. Naštete aktivnosti se izvajajo učinkovito, uspešno in z minimalnim vplivom na okolje.
PORABA
Od nekdaj so uporabniki računalnikov razdeljeni v dve veliki skupini. Na eni strani so ljubitelji procesorske moči, ki uporabljajo najdražje naprave, ki vedno znova potrjujejo Moorov zakon rasti, medtem ko se na nasprotnem bregu zbirajo previdneži, katere bolj skrbita velikost računalnika ter poraba energije. Skladno s tem slednji uporabljajo varčnejše in tako manj zmogljive strojne komponente. Pred leti je bilo moderno imeti čim večji hladilnik, zmogljivost stroja se je merila po številu ventilatorjev in bila se je tekma s frekvencami delovanja procesorja. Dva tabora uporabnikov sta bila daleč vsaksebi in nič ni kazalo na to, da se utegne kaj spremeniti. Računalniki so bili vklopljeni vedno dlje in pri tem so porabili vedno več energije. Medtem ko je skromen računalnik, povsem zadosten za vsakdanja opravila, potreboval napajanje moči 300 W, je moderna zver z dvema grafičnima karticama najvišjega ranga ter hitrim procesorjem zahtevala vsaj 1000 W. Certifikati za energijsko varčne naprave so predvsem prepričali pripadnike varčnejšega tabora, a navdušenci nad strojno zmogljivostjo so ostali neomajni.
Rešitev je prišla iz povsem nepričakovane smeri, nakazali so jo proizvajalci računalniških sredic − procesorjev. Tekma s hitrostjo se je prelevila v cepitev jedra, kar je prispevalo k manjši porabi energije ob enaki računski zmogljivosti. Nov trend je bil rojen. Netbooki, nettopi, pametni telefoni, iPad, elektronski bralniki ter kopica v zadnjem času izredno modernih naprav pomeni za naš edini planet rešilno bilko. Zakaj bi doma imeli vrhunsko, a potratno napravo, če (večino časa) ne izkoristimo niti deset odstotkov njenih zmogljivosti? Računalnik zmore sto opravil, mi ga potrebujemo le za tri. Uporabniki s(m)o se spraševali, proizvajalci so prisluhnili.
Varčni procesorji
Pomembna pri izbiri procesorja je njihova varčnost. V tekmi, kdo bo hitrejši, se je nanjo v preteklosti dostikrat pozabilo. Velik korak v pravo smer je pomenila splavitev dvojedrnih (dual-core) procesorjev, ki je fokus s hitrosti prestavila na število procesorskih srčik. Tako je računalo s takšnim osredjem porabilo dosti manj energije. Navijanje procesorjev je zamrlo, uporabniki se raje odločajo za počasnejše, a pametnejše računalnike z več jedri. Najpomembnejša pogruntavščina množenja jeder je zmožnost popolne obremenitve posameznega jedra, medtem ko ostanek procesorja miruje v stanju pripravljenosti ter s tem varčuje z energijo. Upravljanje z jedri je povsem na plečih operacijskega sistema. Ker je od tega odvisno, kako učinkovito bo takšno varčevanje, namenjajo razvijalci tej problematiki vedno več pozornosti.
Zelenemu vozu so se kmalu pridružili tudi razvijalci operacijskih sistemov. Osnovno upravljanje s porabo energije je imel zato že Windows 95. Okna iz davnega leta 1995 so poznala stanje pripravljenosti (stand-by) in samodejni izklop monitorja ob nedejavnosti sistema. Ker je sistem ob stanje pripravljenosti trenutni položaj zapisal v notranji pomnilnik (RAM), je še vedno pokuril dosti električne energije, zato so naslednje različice tega operacijskega sistema uvedle mirovanje (hibernation − zapis stanja na disk) ter standard ACPI (napredne nastavitve upravljanja s porabo energije).
Tudi diski so prehodili dolgo pot proti zelenemu cilju. Od starih, debelih in potratnih naprav je ostalo bore malo, novi lepotci so varčni, zmogljivejši in mlajši med njimi celo brez vrtljivih delov, kar skupaj še dodatno pripomore k zmanjšanju ogljikovega odtisa (carbon footprint).
Matične plošče v osebnih računalnikih imajo vedno več integriranih komponent. Zvočni kartici sta se kmalu pridružili še omrežna ter grafična komponenta in poleg zvišanja zmožnosti končnega izdelka obenem zmanjšali končno porabo energije. Če vsemu naštetemu dodamo še dejstvo, da kvarjenja oči s starimi CRT-monitorji v današnjem času skoraj ni več zaslediti, se nam utrne vesela misel: »Morda le ni prepozno za spreobrnitev uporabnikov ter rešitev ljube nam zemljice.«
Ogljikov odtis
Ogljikov odtis (carbon footprint) je izraz za skupek emisij toplogrednih plinov, ki jih povzročajo podjetja, dogodki ali posamezni izdelki. Za lažje razumevanje je v poročilih naveden izpust ogljikovega dioksida v okolje, ki povzroči določen osebek ali izdelek. Ko je ta vrednost znana, je lažje določiti strategijo za njeno zmanjšanje. Vsi udeleženci si prizadevajo za končno vrednost, enako ničli.
Moj mikro, Julij-Avgust 2010 | Aleš Forte |
