Ni dvoma, da računalniki pozitivno vplivajo na kakovost življenja, a ker hkrati povzročajo vražjo zasvojenost, lahko sčasoma povzročijo fizični ali psihični zlom ljudi, ki jih prekomerno uporabljajo. Takšne zdravstvene težave najdemo v vseh panogah, informacijska pri tem ni izjema, kjer so ljudje izpostavljeni ponavljajočim se dejavnostim, ki jih na dolgi rok iztrošijo do te mere, da postanejo nezainteresirani ter nezmožni koncentracije. Ko je računalnika dovolj, se pri ljudeh pojavi sindrom izgorelosti.

SINDROM IZGORELOSTI

Prvi znaki izgorelosti se kažejo v podrobnostih. Majhne spremembe v obnašanju, spremenjeni pogled na kakšno stvar, drugačne prioritete ali dejanja nasprotujoča lastni osebnosti, so zgovoren pokazatelj, da nekaj ni v redu z nami. Ker bolezen, ja, lahko ji rečemo bolezen, napreduje z majhnimi, kontinuiranimi koraki, ki jih je prelahko zamenjati za nerazumnost, jezo, netolerantnost ali zgolj nenavadno obnašanje, jo je izredno težko identificirati ter zdraviti. Naštete težave niso tipične za našo branžo in jih poznamo že dolgo. Na to temo obstaja kar nekaj študij, z njimi si lahko pomagamo pri odkrivanju problema. Psihologa North in Freudenberger sta na primer definirala dvanajst stopenj, ki orišejo cikel izgorelosti. Ni nujno, da se pri posamezniku pojavijo prav vsi spodaj našteti koraki, saj jih znajo nekateri par preskočiti, in tudi vrstni red je dokaj nepomemben, ker se lahko znaki pojavijo v drugem zaporedju, a vendar je z njimi veliko lažje priti stvari do dna. Začudeni boste v kako veliki meri se bodo navedeni simptomi skladali z vašimi občutji. Seveda v večini primerov ne bo razloga za paniko, važno je le, da si vzamete čas in temeljito preučite predstavljene kazalce. Le tako se bodo bolezenski indici pretvorili v opozorilne znake in vam dali na voljo dovolj širok časovni okvir za ustrezno reakcijo.

CIKEL

Sindrom izgorelosti se navadno začne z željo po dokazovanju. Pomanjkanje samozavesti povzroči dvom v lastno delo in zahteva iskanje potrditve njegove vrednosti. Prizadeti posameznik se pod vplivom teh občutkov prekomerno trudi pridobiti dokaze o nasprotnem. Začetno stopnjo bolezni največkrat prepoznamo po pogostem podaljševanju delovnega časa. Z občutkom po nenehnem potrjevanju je normalno, da želimo namišljeno nesposobnost kompenzirati z dodatnim, tršim delom, ki se kmalu sprevrže v običajni življenjski slog. Če se naš računalnik pogosto izključi šele na prelomu v nov dan ali še pozneje, je morda čas, da se vzamemo v roke. V nasprotnem primeru začnemo zapostavljati osnovne potrebe, kakršno je na primer spanje. Pozabimo na hrano, druženje s prijatelji, na zabavo in oddih. Vse našteto spada v kategorijo distanciranja od dela, ki je tako pomembno kot delo samo. V tej fazi se problema ne zavedamo, ker nam je na prvem mestu potrjevanje in smo zanj pripravljeni storiti vse. Lastno iznajdljivost usmerimo v opravičevanje prekomernega dela. Zapostavljanje osnovnih potreb, dolge noči in rana jutra, se zdijo povsem naravni. Pomanjkanje spanja privede do povečanih količin spite kave, razdražljivosti in povečane utrujenosti. Časa za prehranjevanje ni, zato se pogosto zatečemo k hitri prehrani. Če se nam ta zdi primerna in učinkovita, kuhanje pa le težaško opravilo, je napočil trenutek za poglobljeno samoanalizo.

Okolica kaj hitro uvidi, da je z nami nekaj narobe. Ko nas po tem povprašajo, jih zavrnemo z odgovorom, da je vse v redu, saj smo v tej fazi izgorelosti o tem sveto prepričani. Napačno mišljenje o zgolj obilici dela, ki ga je treba opraviti žal prepriča tudi naše najbližje. Tradicionalne vrednote prizadetemu ne predstavljajo več ničesar, izgubijo svoj smisel. Zapostavljati začnemo svoje konjičke, ker so zgolj izguba časa. Edini pravi uspeh nam pomeni dobro opravljeno delo. V takšnem trenutku smo v veliki nevarnosti, da izgubimo ljudi okoli sebe, saj se počasi distanciramo od njih, ker jih vidimo le kot oviro na poti do zastavljenega cilja. Vedno več je izgovorov, ki opravičujejo naše ravnanje. Delovni čas se za stalno razširi tudi na poprej proste večere in vikende. Prijatelji in družina nas ne nadlegujejo več, ker so vsa njihova prejšnja posredovanja padla na jalova tla. Takrat se prične preoblikovati naša osebnost. Cinizem in agresija povzročita grd odnos do soljudi. Sodelovanje s tako prizadetim posameznikom ni možno, kajti vse bližnje samodejno označi za neumne ter zato brezpredmetne, zato se ga začnejo vsi izogibati. Težave se kopičijo, a jih pripišemo pomanjkanju časa, obilici dela ter nesposobnim sodelavcem. Zanikanje nastajajočih težav gre z roko v roki z občutkom nerazumevanja. Povečan pritisk, stres in stalni prepiri že lahko pomenijo, da smo zabredli zelo globoko proti končnemu zlomu. Če koga s svojim ravnanjem zelo prizadenemo, to sicer sami sebi priznamo, vendar ne najdemo več notranje moči za opravičilo.

Ko dovolj globoko zabredemo, se tega zavedamo. Ker se nimamo več komu potožiti, vse najbližje smo s svojim ravnanjem v preteklosti odgnali, nam priskoči na pomoč pregreha. Razvajamo se bodisi z alkoholom bodisi s tobakom ali še s čim hujšim. Izbrani strup praviloma uživamo prekomerno, v količinah nevarnih zdravju. Sčasoma pride do očitnih sprememb v obnašanju, ki jih ne opazijo le najbližji, marveč vsi v naši okolici. Na daleč se vidi, da to nismo mi. Doletijo nas prve zdravstvene težave v obliki glavobolov, kožnih tećav in pomanjkanja energije. V redkih trenutkih brez dela smo depresivni. Na tej točki nas prevevata občutek nesposobnosti in dvom v uspeh. Ne spominjamo se več lastnega jaza iz preteklosti. Zdi se nam, da smo od nekdaj taki. Radi bi prispevali svoj delež k dobrobiti družbe, vendar se hkrati zavedamo, da za nekaj takega nismo več sposobni. Življenje postane niz avtomatskih reakcij brez občutkov. Želje po dokazovanju ni več, preprosto se premikamo od točke A do točke B in pri tem ničesar ne občutimo. Pojavi se izrazit občutek praznine. Še bolj se posvetimo svojim razvadam, škodljivemu obnašanju ter ravnanju. Vedno bolj smo depresivni. Izčrpanost, pesimizem in izgubljenost so stalnice v našem življenju brez upanja. Nastopi zadnja faza cikla – sindrom izgorelosti. Zanj so značilni občutki samomorilnosti in iskanje izhoda iz nerešljivega položaja. Smo na pragu tako fizičnega kot psihičnega zloma, zato nujno potrebujemo strokovno pomoč.

PREVENTIVA

Po prebranem lahko vidite, da je sindrom izgorelosti resna stvar in jo je kot tako treba upoštevati. Pomembno je, da poznamo vse pokazatelje, kateri lahko privedejo do naštetih težav. To ne igra vloge le pri lastni preventivi, marveč tudi pri pomoči soljudem v stiski. Če problema ne vidimo, ga ne moremo reševati. Bistveno je vprašanje, kako izgorelost preprečiti. Žal nanj ni preprostega odgovora, saj se bolezen pri različnih ljudeh drugače obnaša. Nekateri preskočijo nekaj stopenj, spet drugi se dolgo zadržijo na eni. Niti eno ne drugo vas ne sme pretentati. Še pomembnejše kot poznavanje simptomov je druženje s prizadetim. Le tako lahko hitro zaznamo spremembe v njegovih dejanjih in nanje ustrezno reagiramo. Že ob prvem sumu, da nekaj ni v redu, je pomembno, da dvome razčistimo s pogovorom. Ta naj bo oseben in strogo zaupen. Razkrijte sogovorniku svoje bojazni ter skupaj z njim predelajte vzroke zanje. Največkrat se vam bo oseba v zgodnjih fazah zaupala, zato ji boste lahko pomagali. Ponudite prizadetemu svojo pomoč pri njegovem delu in oporo pri psihičnih težavah. Že samo zavedanje, da obstaja nekdo, ki je pripravljen pomagati, včasih naredi čudeže.

Težko je ugotoviti, kdo je dovzetnejši za uničujoči sindrom, vendar študije kažejo, da so nekateri poklici bolj podvrženi tovrstnemu stresu. Pisci, učitelji, svetovalci in tehnično osebje mora še posebej paziti na morebitne znake utrujenosti oziroma pregorelosti. Za preprečevanje bolezni je najpomembnejše pravilno ravnovesje v življenju posameznika. V naši branži včasih tega ravnovesja ni bilo težko doseči. Preprosto smo ugasnili računalnik in preživeli ostanek dneva brez tipkovnice in zaslona. Danes to ni več mogoče. Splet se je zažrl v vse pore naših življenj in časa brez tipk ter zaslona je vedno manj. Res se v prostih trenutkih zlahka distanciramo od pisarniških programov, računovodskih aplikacij in nekateri celo od elektronske pošte ter spletnega brskalnika, a žal se v praksi le presedemo izza enega okna v drugo, ravno tako stresno okolje. Facebook, Twitter, MSN Messenger, Skype in drugi, so družabna omrežja oziroma aplikacije, ki nas spremljajo vsepovsod. Poleg računalnika so okužile še naše telefone, tablice, predvajalnike in celo televizorje. Skupaj z različnimi spletnimi pripomočki za nakupovanje, informiranje ali igranje, imajo enako škodljiv vpliv na naše zdravje kot prekomerno delo.

Težko se je upreti virtualni zabavi, zato ogromno posameznikov prebije cele dneve in večere ob računalniku oziroma v spletu, kar absolutno ni zdravo. Računalniki so čudovito orodje, vendar ne smemo zanemariti drugih aspektov naših življenj in potreb. Pojdite na svež zrak, udejstvujte se v športu, obiščite prijatelje, vzdržujte romantične vezi in počnite stvari neodvisno od tipkovnice in miške. Ob obilici dela si pomagajte na različne načine. Vsako uro si vzemite nekaj minut za počitek oči, ob branju dolgih besedil si jih prej natisnite in jih predelujte daleč stran od računalnika. V času oddiha, ki naj nastopi kar se da pogosto, si pretegnite ude, prste in hrbtenico. Ne pustite, da se delo z računalnikom prelevi v odvisnost. Dosegljivost je mamljiva in udobna, a včasih je treba izbrati tisto na videz slabšo možnost, da bi želi sadove na dolgi rok. Ne zanemarite lastnega telesa in drugih interesov ter ljudi okoli sebe.

Moj mikro, januar 2011 | Boris Šavc