OPTIKA – JE RES TAKO ZANESLJIVO?
Optični mediji, torej CD-ji in DVD-ji, so obetali veliko. Predvsem zato, ker gre za nemagnetne medije, kamor se podatki »zapečejo« in jih ni mogoče kar tako izbrisati. In ker je tudi medij sam narejen iz umetne mase, ki ne razpade kar tako, so podatkom na optičnih medijih napovedovali življenjsko dobo tudi nekaj sto let. Sicer jih takrat nobena naprava ne bo mogla več prebrati, a to je druga tema. No, izkazalo se je, da ti mediji le niso tako zanesljivi in večini uporabnikov se je že zgodilo, da kakšnega CD-ja ali DVD-ja ni mogel več prebrati. Nekaj časa so najvestnejši zato izdelovali po dve varnostni kopiji. A dobri štirje gigabajti, kolikor je največ bilo mogoče shraniti na DVD, je v sodobnih časih zelo malo, in o optičnih medijih se je v smislu varnostnih kopij kar nekako nehalo govoriti. Nato smo doživeli in preživeli vojno med formatoma HD-DVD in blu-ray , kjer je slednji zmagal in zdaj imamo na voljo optične medije, kamor je mogoče shraniti 25 ali celo 50 gigabajtov, podatki naj bi bilo varni vsaj 12 let, ob primernem skladiščenji pa tudi do 50 let. Očitno so izkušnje iz časov CD-jev in DVD-jev nekoliko znižale optimistične napovedi o trajnosti. No ja, morda pa so tudi te optimistične, saj blu-ray še ni na voljo 12 let, da bi lahko preverili, ali navedbe držijo.
Cena: snemalniki od 150 evrov naprej
OBLAK – ZA ZDAJ POČASI, A OBETA
Vedno več podatkov shranjujemo tudi kar v internetu, torej v »oblaku«, kot je zdaj sodobno reči. Marsikdo za elektronsko pošto uporablja izključno Gmail, Hotmail in podobne spletne storitve, kar pomeni, da ima varnostno kopijo pošte že izvedeno. Z najnovejšimi storitvami, kot so na primer Microsoftov Live, Googlovi Dokumenti, se nekatere dejavnosti selijo v splet in so tam tudi shranjene. Obstaja pa tudi precej servisov, ki ponujajo hranjenje podatkov v spletu. Če imate hitro povezavo v splet, pri čemer mislimo predvsem na hitrost od vas, je lahko spletno shranjevanje zanimiva možnost. Vedeti pa je treba, da količina podatkov pri teh storitvah ni neomejena oziroma je za neomejeno količino treba plačati, nekateri servisi pa omejujejo tudi velikost posameznih datotek, da se izognejo temu, da bi ljudje njihove servise uporabljali za shranjevanje snetih filmov. Poleg tega je takšne sisteme težko vključiti v samodejen sistem izdelave varnostnih kopij. Za povrhu je trba vedeti, da je oblak, čeprav so se hitrosti precej povečale, še vedno precej počasna zadeva. Za primerjavo: če imate na primer hitrost od sebe 1 megabit, to v praksi pomeni približno 125 kilobajtov prenosa na sekundo. To pa je kar 200-krat počasnejše od standarda USB 2.0, za katerega smo rekli, da je za večje količine podatkov prepočasen.
Torej, oblak je ta trenutek še malce oblačen in je kot varnostni mehanizem namenjen le kot izhod v sili oziroma le za določene tipe dokumentov.
Cena: majhne količine brezplačno, večje je treba plačati na letni ali mesečni osnovi.
Moj mikro, oktober 2010 | Zoran Banovič |