… IN KAM

Drugo vprašanje je, kam bomo kopirali. Če se omejimo le na najsodobnejše tehnologije lahko rečemo, da imamo nekako štiri možnosti. Vse to lahko shranimo v oblaku, torej v internetu preko najrazličnejših servisov, ki to omogočajo, podatke lahko shranjujemo na zunanje trde diske, lahko jih »zapečemo« na optične medije, kjer zadnje časa prihaja na dan predvsem blu-ray, če pa imamo domače omrežje pa si lahko omislimo omrežno diskovno polje, ki zadnje čase tudi ni več tako draga igrača. No, pa si poglejmo prednosti in slabosti posameznih medijev.

ZUNANJI DISK – POCENI IN UČINKOVITO

Najpogostejši medij za varnostno kopiranje in shranjevanje podatkov postajajo zunanji trdi diski. Grobo rečeno, jih najdemo v dveh oblikah – v manjši 2,5-palčni obliki, ki jo odlikuje prenosnost in se v računalnik največkrat priključi prek vrat USB, in v bolj stacionarni večji 3,5-palčni obliki, ki ima običajno poseben napajalnik, v računalnik pa se priključi prek vrat USB ali SATA. Pri zunanjih diskih je tako, da diski sami sploh niso vprašljiv medij, posebej če gre za večje, 3,5-palčne modele, kamor v posebno ohišje vstavimo običajen trdi disk, ki ima pet let garancije. Težava je vmesnik. USB 2.0 je sicer hiter, a za varnostno kopiranje večje količine podatkov vseeno prepočasen. SATA je boljši, vendar moramo zanj imeti tudi ustrezen zunanji priklop na računalniku. Seveda je tu še USB 3.0, ki prihaja, a o njem ta trenutek še ni smiselno govoriti, saj je naprav, ki bi ga podpirale, vključno z zunanjimi diski, bore malo, še manj pa je računalnikov, ki bi te priključke imeli. Sicer je mogoče dokupiti posebno vmesniško kartico, ki jo vgradimo v prazna vrata PCI Express, a tudi ta kartica stane nekako med 30 in 40 evri.

Kakor koli že, zunanji diski so dober in dokaj poceni medij za shranjevanje podatkov. Tudi če vsebuje le vrata USB 2.0. Bolje počasi s podatki kot pa biti brez njih oziroma jih izgubiti. Uporaba takšnih diskov je preprosta, saj jih v sistemu »vidimo« kot običajne diske. Poleg prenosnih diskov pogosto dobimo tudi posebne programe za varnostno kopiranje, lahko pa si omislimo tudi kakšnega tretjega. V internetu jih je veliko – plačljivih in brezplačnih. Pa še eno prednost imajo zunanji diski. Če hočemo podatke kam prenesti, disk preprosto odklopimo in pospravimo v žep ali torbo.
Cena: od nekako 70 evrov naprej

OMREŽNO DISKOVNO POLJE – ZA DOMAČE OMREŽJE

Veliko gospodinjstev ima doma več računalnikov. In vsi ti računalniki vsebujejo podatke, za katere bi bilo škoda, če bi jih izgubili. Če imamo doma omrežje, imamo verjetno usmerjevalnik, v katerega so vsi računalniki priključeni. Tak usmerjevalnik lahko izkoristimo za izvedbo omrežnega diskovnega polja (NAS – Network Area Storage). Gre za napravo, ki vsebuje dva ali več trdih diskov, v usmerjevalnik pa jo priključimo kot navaden računalnik. Vsi uporabniki v omrežju nato to napravo »vidijo« kot disk, na katerega lahko shranjujejo podatke. A to, da imamo disk v omrežju in tako dostopen vsem uporabnikom, ni edina prednost. Večja prednost je, da imamo v sistemih NAS velikokrat izvedeno diskovno polje RAID-1. To pomeni, da imamo v napravi dva diska, kjer je eden zrcalna slika drugega. Najpogostejši vir izgube podatkov, kar zadeva trde diske, je namreč okvara samega diska. Pri zrcalni sliki podatkov na dveh diskih se izognemo tudi temu. S tem pa prednosti še ni konec. Sodobni sistemi NAS omogočajo tudi pretakanje glasbenih in video vsebin v televizor ali medijski predvajalnik, snemanje torrentov, sistem lahko nastavimo tako, da je dostopen tudi prek interneta, in še kaj bi se našlo. Seveda zadeva ni ravno preveč poceni. Odvisna je od števila trdih diskov, ki so v njej, funkcij, ki jih sistem omogoča in še česa. Vsekakor pa gre za najzanesljivejši sistem varovanja podatkov, ki je hkrati tudi najhitrejši.
Cena: od nekako 300 evrov naprej

Moj mikro, oktober 2010 | Zoran Banovič |