ALI RES POTREBUJEMO VEČ KOT 4 GB POMNILNIKA?
To je seveda tehtno vprašanje. Posebej zato, ker pomnilniški moduli niso več tako zelo dragi kot nekoč, čeprav čisto zastonj še vedno niso, se uporabniki ukvarjajo z mislijo, kaj pravzaprav pridobijo z večjo količino pomnilnika. Zadeva ima preprost odgovor: hkratno poganjanje zahtevnih programov. Če ste vajeni oziroma imate potrebo poganjati hkrati več programov, kot recimo Adobe Photoshop, Outlook, Firefox, MS Word, in bi v ozadju še kodirali kak domač film, bo sicer zadeva delovala počasneje, a brez večjih težav. Ko boste hoteli preklopiti iz enega v drug program, pa se malo bolj zalomi. Dlje ko so programi v pogonu, več podatkov bo operacijski sistem zapisal na trdi disk (Pagefile), če ne bo našel dovolj pomnilnika (RAM). Ker je pomnilnik veliko hitrejši kot trdi disk, je vprašanje o razliki v hitrosti seveda odveč. Če zadevo nekoliko obrnemo: dodaten pomnilnik ne bo naredil vašega računalnika hitrejšega, vam bo pa omogočil, da hkrati počnete več stvari brez bistvenega padca hitrosti. Če uporabljate samo en program, ki zaseda 200 ali 300 MB pomnilnika, seveda ni težav. Če pa uporabljate 10 takšnih programov hkrati, pa bo počasi zmanjkalo pomnilnika in vedno več zapisovanja bo izvedenega na trdi disk, kar upočasni uporabo računalnika in bo nadgradnja pomnilnika seveda nujna.
Ne glede na to, katere programe uporabljate lahko brez težav sproti pogledate, koliko pomnilnika je zasedenega in tako ocenite ali potrebujete nadgradnjo. Program za to je že del operacijskega sistem do njega pa pridemo s hkratnim pritiskom tipk Alt + Ctrl + Delete. Izberete list Učinkovitost delovanja in preberete, koliko pomnilnika je še prostega.
Če opazite, da je prostega pomnilnika le še malo ali ga sploh ni več, potem je čas za nadgradnjo ali za zmanjšanje hkrati zognanih programov.
Za oceno lahko s pridom uporabite tudi program Nadzornik sredstev (Resource Monitor), ki ga najdete v sistemskih orodjih. V tem primeru potrebujete le zavihek z imenom Pomnilnik (Memory). Program pregledno prikazuje količino pomnilnika v uporabi, rezerviranega in prostega. Tako bo hitro jasno, ali je pri določenih hkrati pognanih programih pomnilnika na voljo dovolj ali bo potrebna nadgradnja.
V obeh primerih pa ne bo dovolj, če boste zagnali programe, ki jih hkrati potrebujete, in boste takoj pogledali, kako je s pomnilnikom. V začetku pomnilnik še ne bo tako hudo zaseden. Po določenem času realnega dela pa tu in tam le poglejte, kako je s tem, saj se tudi med vašim delom spreminja poraba pomnilnika. Le z večkratnim nadzorom boste lahko realno ocenili kaj in kako naprej. Če boste ugotovili, da potrebujete več kot 4 GB pomnilnika in uporabljate 32-bitni operacijski sistem, pa boste pred nakupom dodatnih pomnilniških modulov morali naložiti tudi 64-bitno različico operacijskega sistema Windows 7.
In če malo pogledamo, kaj z računalnikom počnejo povprečni uporabniki, lahko hitro ugotovimo, da je 4 GB pomnilnika v glavnem dovolj, nekoliko zahtevnejši uporabniki potrebujejo vsaj 6 GB pomnilnika, 8 GB pomnilnika, pa vsaj doma, do konca izkoristijo le redki uporabniki.
KDAJ JE PREHOD UPRAVIČEN
?
Če je bilo še pred kakšnim letom ali nekaj več popolnoma smiselno vprašanje, zakaj 64-bitni operacijski sistem, je danes bolj smiselno vprašanje, zakaj ne 64-bitni operacijski sistem.
Kaj se je torej toliko spremenilo? V glavnem se je povečalo število programov, ki so 64-bitni ne samo po imenu, ampak tudi po naravi. Se pravi, da so napisani kot pravi 64-bitni programi, ki izkoriščajo vse novosti takšnih procesorjev. Pa ne gre več samo za drage profesionalne programe za CAD-modeliranje, obdelavo video datotek in grafičnih programov, ampak je takšnih vedno več programov. Tudi brezplačnih in za silno vsakdanja opravila, kot so ogled in obdelava fotografij, zapisovanje optičnih medijev, predvajanje HD video datotek in še in še. Že kratko iskanje po spletu prinese vrsto naslovov v slogu »najboljših deset 64-bitnih programov za Windows 7, pa »najboljši brezplačni 64-bitni programi za Windows 7« ...
Seveda ne zaostajajo snovalci 3D-iger. Pravih 64-bitnih iger sicer še vedno ni prav hudo veliko, so pa navadno med njimi izredno priljubljene grafično zahtevne 3D prvoosebne igre in simulacije, kar vsekakor vleče uporabnike v uporabo 64-bitnega operacijskega sistema. Še posebej zato, ker je veliko iger, ki so sicer 32-bitne, pa podjetja zanje zagotavljajo nemoteno delovanje v 64-bitnem okolju. Potrebno pa je nekaj previdnosti pri nakupu iger. Navadno so novejše igre označene z oznako združljivosti z Windows 7, kar pa ne pomeni, da gre za 64-bitne igre. V večini gre za 32-bitne, ki pa delujejo brezhibno ne glede na to, za katero različico operacijskega sistem Windows 7 gre.
Tudi sam občasno odigram kakšno od iger, seveda v 64-bitnem okolju. In sem to počel že v času operacijskega sistema Windows Vista. A kljub nerganju po forumih in mnogim trditvam, da to ne deluje, sam nisem imel prav veliko težav z nedelujočimi igrami. Pogosto se razlog nedelovanja igre skriva povsem drugje kot v tem, koliko bitni je operacijski sistem. Toda če ne najdeš druge napake, je seveda operacijski sistem hvaležen krivec, na katerega je mogoče po mili volji zlivati žolč.
Kaj pa starejše naprave? Hja, šment, bi lahko rekli. Pa če pogledamo pošteno, so nam s tem zagrenili življenje že v Windows Visti. Če za neko napravo ni bilo gonilnikov niti za 32-bitno različico Windows Viste, potem jih ne pričakujte za Windows 7. Če ste prešli z Windows XP na Windows Visto, potem takšnih naprav že nimate več in v glavnem ne bo težav z gonilniki. Seveda ne morem trditi za prav vse naprave, zato pa podjetje Microsoft ponuja sezname strojne opreme, ki je podprta v okolju Windows 7. Pri tem vam pomaga tudi čarovnik, ki sem ga nekoliko prej že omenil.
V glavnem velja, da ob nakupu novega računalnika namestitev 32-bitnega operacijskega sistema praktično ni več smiselna. Posebej zato, ker z novimi napravami že precej časa ni bilo težav s 64-bitnimi gonilniki. Podjetja se seveda zavedajo, da je prihodnost v 64-bitnih operacijskih sistemih in programski opremi. Prav tako pa nima smisla nameščati 64-bitnega operacijskega sistema v pretirano star računalnik s kopico starih naprav.
Tako, dejstva so pred vami, samo razmisliti je še treba in se odločiti, kako in kaj. Vsekakor se nadgradnje ne lotite na vrat na nos, ampak s temeljitim razmislekom in pregledom naprav, ki jih želite še naprej uporabljati.
Kaj pravi Microsoft
Na DVD-ju z operacijskim sistemom Windows 7 sta 32- in 64-bitna različica. Pogosto slišimo vprašanje, ali je mogoče namestiti v istem računalniku obe različici in obe tudi aktivirati. Razmišljanje je do neke mere logično, saj v enem računalniku hkrati ni mogoče poganjati obeh različic. Torej bi uporabniki naenkrat uporabljali samo eno in torej ne bi povzročal škode.
Odgovor Microsofta pa je jasen:
Licenčna pravila za operacijski sistem Windows 7 dovoljujejo izbiro med 32- in 64-bitnim sistemom, ne dovoljujejo pa namestitve in uporabe obeh različic operacijskega sistema hkrati.
En izvod na računalnik
V en računalnik lahko namestite en izvod programske opreme. Ta računalnik je »licencirani računalnik«.
Nadomestne različice
V programsko opremo je lahko vključena več kot ena različica, na primer 32- in 64-bitna. Namestite in uporabljate lahko le eno različico hkrati.
Če imate dve licenci za operacijski sistem Windows 7, pa lahko hkrati namestite in aktivirate 32- in 64-bitno različico. Pred tem pri prodajalcu oziroma proizvajalcu vašega računalnika preverite primernost in združljivost strojne opreme s 64-bitnim operacijskim sistemom in ali so programi in naprave, ki jih uporabljate, združljive s 64-bitno izdajo sistema Windows 7.
Več na to temo najdete tudi med pogosto postavljenimi vprašanji na spletni strani podjetja Microsoft.
Se pravi, da je mogoče v enem računalniku imeti ali eno ali drugo različico operacijskega sistema, ne pa obeh, ne da bi plačali dve licenci. Lahko pa imate zdaj nameščeno 32-bitno različico, ko si boste premislili, pa to različico odstranite in namestite 64-bitno različico Windows 7 in jo seveda aktivirate. Seveda je mogoče z dvema licencama namestiti tako 32- kot tudi 64-bitno različico (dvojni zagon) in ob zagonu računalnika izbirati med tema dvema. Potem lahko na vsako od različic namestimo ustrezne programe. Tako bo vse delovalo optimalno hitro, na voljo pa bodo tudi naprave s starejšimi gonilniki. Tudi če zanemarimo, da takšna rešitev ni čisto poceni, pa je le malo primerov, ki resnično upravičijo takšno ureditev računalnika. Če ne drugega, je nadležno preklapljati med dvema operacijskima sistemoma, ko želimo delati s programom, ki ni v trenutno odprti različici.
Moj mikro, Junij 2010 | Slavko Meško |
