Natty Narwahl, kakor se je »polemična« različica Ubuntu 11.04 imenovala v času razvoja, buri duhove tudi po izidu. Mnogim ni všeč macovsko namizje in ne marajo za približevanje sodobnejšim trendom. Drugi so navdušeni. Linux z jedrom 2.6.38 je naredil velikanski korak. V katero smer, bo znano v prihodnosti. Poleg namizja Unity je različica 11.04 zamenjala pisarno OpenOffice za odprto LibreOffice, posodobila Firefox na številko štiri, spremenila Ubuntu Software Center v elektronsko tržnico z ocenami posameznih programov, poenostavila zagon aplikacij, dodala navidezna namizja, združila iskanje ter odpravila potrebo po možnosti Quit. Prav zadnja sprememba je poleg spremenjenega namizja dvignila največ prahu, saj aplikacij v novem Ubuntu ne zapiramo več, marveč jih sistem zgolj prestavi v ozadje. Več podpornikov ima funkcija Workspaces, ki je iz Applovih računalnikov preslikano delo z več namizji hkrati. Na srečo vseh dvomljivcev lahko operacijski sistem pred namestitvijo temeljito preizkusimo. Kot je to že v navadi, nam Ubuntu ponudi možnost Try Ubuntu. Takrat se sistem obnaša kot tako imenovana živa distribucija. Če nam namizje Unity ne ustreza, lahko pred namestitvijo še vedno izberemo klasični Gnome.

Unity

Notranji sovražnik številka ena, Unity, je namizje s povsem drugačnim načinom dela kot pri Gnomu, zato bodo dolgoletni uporabniki najbolj priljubljene Linuxove distribucije potrebovali kar nekaj časa, da se privadijo. Prva stvar, ki jo opazimo, je zagonska vrstica Launcher. Je na levi strani zaslona, v njej pa najdemo ikone za domači imenik, brskalnik Firefox, programe LibreOffice, tržnico Ubuntu Software Center, središče za nadgradnje Update Manager, koš in podobno. Preostalo namizje je povsem prazno. Za dostop do aplikacij tako na primer uporabimo ikono Applications, ki razvrsti programe na najbolj uporabljane, nameščene ter razpoložljive. Če v iskalniku izberemo All Applications, lahko programe ločimo po kategorijah. Način je svež in pregleden. Res pa je, da za dostop do programa uporabnik porabi kak korak več kot prej, zato nasprotniki grajajo potratnost s časom.

V Ubuntu 11.04 je namizje glavna zvezda predstave, saj poleg Unityja vsebuje še marsikaj drugega. Na primer Ayatana Project, ki skrbi za predstavitev informacij uporabniku. Tokratno namizje distribucije Ubuntu je še izdatneje prilagojeno napravam na dotik. Ubuntu vsebuje knjižnice za prepoznavanje gest ter večkratnega dotika. Našteto pomeni, da se miški v prihodnosti slabo piše. Priloženi gonilniki skladno s tem podpirajo več zaslonov, občutljivih na dotik. Nova različica namizja Unity za upravljanje z okni ne uporablja več pripomočka iz okolja Gnome (Metacity), ampak se raje zanaša na Compiz. Zaradi tega so se precej zvišale strojne zahteve. Za popolno doživetje namizja Unity bomo po novem potrebovali grafično kartico, zmožno podpore vsaj grafični knjižnici OpenGL 1.4, če že ne več. Razvijalci so se izredno potrudili, da bi aplikacije, vajene okolja Gnome, prilagodili novim razmeram na namizju. Zelo lepo jim je uspelo z integracijo menija MeMenu. Ta omogoča sodelovanje v družabnih omrežjih (Facebook, Twitter …) in programih za neposredno sporočanje (Empathy, Gwibber …). Poleg naštetega zna MeMenu delati z elektronsko pošto, saj lepo sodeluje s programom Evolution. Integracija programov z namizjem se ne ustavi pri MeMenuju. Nastavitev glasnosti tako sodeluje s predvajalnikom Banshee, ikona za prikaz omrežja pa z upravljalnikom omrežij.

Najprimernejša ocena novega pristopa je, da ga uporabnik vzljubi ali za vekomaj sovraži. Novinci bodo njegovo filozofijo v hipu zapopadli, medtem ko bodo obstoječi uporabniki, vajeni klasičnega namizja Gnome, imeli precej težav. Morda je Unity preveč naravnan na uporabo z netbooki in ga tisti z navadnimi računalniki, ne bodo znali ceniti. Eno drži kot pribito: pri podjetju Canonical so tokrat šli na vse ali nič. Pogumna potezna utegne pritegniti ogromno število ljudi ali v nasprotnem primeru pregnati preostale k drugi distribuciji Linuxa.

Gnome 3.0

Gnome 3.0 je prva večja prelomnica za namizje, ki že osem let ni videlo odmevnejših sprememb. Tokrat je drugače. Različica številka 3 prinaša radikalne spremembe. Izpiljeni uporabniški vmesnik in izboljšana podlaga za razvijalce najrazličnejših aplikacij sta zastavonoši novega namizja. Največja sprememba se imenuje Gnome Shell, ki zamenja ključne elemente prejšnjih različic. Prva opazna sprememba je osnovno namizje, ki je prijaznejše do novincev. Osnovna vrstica vsebuje možnost Activities. O tej inovaciji je bilo prelito že ogromno črnila, zato naj povemo le to, da gre za povsem nov način prehoda med programi. Aplikacije izbiramo z gumbom Activities ali z miško. Iz namizja Gnome po novem vse diši po tablicah. Izbirnik aplikacij je očitno prilagojen zaslonom na dotik, zato obstoječim uporabnikom sprva deluje malce odtujeno. Razvijalci so prenovili tudi sistem za obveščanje, ki po novem prikazuje sporočila na dnu zaslona. Vse aplikacije, priložene namizju Gnome, so posodobljene s knjižnico GTK 3 Toolkit.

Ubuntu 11.04 žal ne vsebuje Gnoma 3, zato nas bo ob izbiri klasičnega namizja pričakala starejša različica. A kjer je želja, je tudi pot, pravijo. V Terminalu zaženemo ukaz sudo add-apt-repository ppa:gnome3-team/gnome3. Z njim sistemu dodamo nov vir, potreben za dostop do namestitve Gnome 3. Nadaljujemo z ukazoma gksu apt-get update ter sudo apt-get dist-upgrade in pripravljeni smo na namestitev. Zaženemo jo s sudo apt-get install gnome-shell, sledimo navodilom na zaslonu ter ponovno zaženemo sistem. Ob prijavi izberemo namizje Ubuntu GNOME Shell Desktop. Če je strojna oprema računalnika primerna, lahko od tega trenutka naprej uporabljamo najnovejše namizje Gnome 3. Opozoriti je treba, da je naveden postopek za zdaj v zelo surovem stanju, zato lahko pride do težav pri njegovi uporabi ali pozneje ob prehodu nazaj na Unity/Gnome 2.

KDE 4.6

Članek o najnovejši različici smo utemeljili na razmišljanju o pravilnosti zastavljenih sprememb glede privzetega namizja. Do sklepa ne moremo priti, ne da bi si ogledali, kaj se dogaja na nasprotnem bregu. KDE 4.6 je že sedma različica prenovljene štirice. Tokrat so razvijalci veliko časa posvetili poliranju namizja Plasma. Plasma Desktop je sodobno namizje, ki vključuje vse potrebne pripomočke za uspešno vsakdanje delo. Vizualni učinki dobro izkoristijo moderno tehnologijo in navdušijo s tekočim delovanjem in lepoto videza. Ker se grafični učinki sproti prilagajajo strojni opremi, ki jih uporablja, bodo lahko tudi lastniki manj zmogljivih oziroma starejših naprav uživali v njih. V takem primeru bo sistem poskrbel, da zmanjša število učinkov do stopnje, ko ne bodo vplivali na gladkost delovanja. KDE ima lastno različico navideznih zaslonov z imenom Plasma Workspaces. V kombinaciji z novimi Activities deluje odlično. Še preprosteje je posamezno namizje povezati z dejavnostmi sorodne vrste, tako da lahko na primer razdelimo namizja na delovno, domače, osebno in zabavno. Spletni brskalnik Dolphin ima vgrajeno usmerjeno iskanje (Faceted Browsing), ki išče po celotnem disku in v kontekstu z iskalnim pojmom (upošteva meta podatke zapisane v raziskovalcu). Tudi drugi programi KDE so dobili več popravkov (KDE Games, KSnapShot, Gwenview …).

KDE 4.6 namestimo na Ubuntu z ukazoma sudo apt-get update in sudo apt-get install kde-standard. Ponovno zaženemo sistem in pri prijavi izberemo namizje KDE. Namestitev je dosti bolj tekoča kot pri najnovejšega Gnomu in deluje na različnih strojnih platformah, kajti KDE ne pretrga vezi, ki jih ima Unity s knjižnicami Gnome 2.

Prihodnost

Ne glede na to, katero namizje uporabljamo, se velikim spremembam ne moremo izogniti. Vse bolj se gradi na prijaznosti uporabniškega vmesnika ter prilagajanju sistema večjemu spektru naprav. Iz leta v leto se na trgu pojavljajo računalniki v novih oblikah in Linux je usmerjen k njihovi podpori. Morda je na začetku prilagajanje netbookom in tabličnim računalnikom videti nerodno, a prepričani smo, da je to korak v pravo smer. Linux je že osvojil strežnike in se uveljavil v poslovnem svetu. Napočil je čas, da zavzame tudi dom. Naslednja različica Ubuntu Linuxa (11.10) se imenuje Oneiric Ocelot. Morda bo že ta tista prava.

Moj mikro, junij 2011 | Aleš Forte |