ADMINISTRATOR

Linux in seveda njegov prednik Unix poznata »superuporabnika«, račun root. Z njim je možno narediti marsikaj, vključno s slabimi stvarmi, zato so se sodobne distribucije (Ubuntu) odločile, da tega uporabnika skrijejo pred množico. Še vedno lahko navaden uporabniški račun postori vse, kar zahteva administratorja, le geslo mora poznati. Čaroben ukaz se imenuje Sudo. Kombinacija tega ukaza in poznavanje root gesla dodeli posamezniku začasne administratorske pravice. Kdo lahko dela kaj z uporabo tega ukaza, je shranjeno v datoteki /etc/sudoers. V njej lahko uporabniškemu imenu določimo celo, da mu ni treba ob uporabi ukaza sudo vsakič vnašati administratorskega gesla. To postori vnos ime_uporabnika ALL=(ALL) NOPASSWD: ALL. Z urejevanjem besedilne datoteke sudoers lahko uporabnike razdelimo v skupine (%ime_skupine ALL=NETWORKING) in celo določimo naslov elektronske pošte, kamor se bo odposlalo sporočilo ob morebitnem čudnem obnašanju sistema sudo (na primer ob napačno vnesenem geslu). Naj vas prva beseda ALL ne zavede, namesto te lahko uporabite ime računalnika (hostname), kajti sistem sudo je zasnovan za delo v omrežju, kjer se ista datoteka uporablja na različnih gostiteljih in se z besedo ALL izognemo težavam pri takšni skupni rabi.

URNIK

Zagon in zaustavitev programov ali storitev je v terminalu preprosto opravilo. Težava nastane, če želimo takšno opravilo opraviti šele čez nekaj časa, a nam ni do čakanja pred zaslonom. V Linuxu načrtujemo opravila na tri načine. Prvi je z ukazom at, ki je primeren predvsem za enkratna dejanja, ki jih želimo preložiti za določen čas (na primer za pet minut ali do jutri ob enakem času). Naslednji način je batch, kjer ure izvedbe ne poznamo, saj se ukaz izvede, ko so na voljo določeni sistemski viri (na primer, ko obremenitev sistema pade pod 0,5). Zadnji način je zagnan kot storitev na vsaki novi namestitvi Linuxa. Imenuje se Cron in z njim lahko načrtujemo zagon posameznih skriptov natančneje in ponavljajoče. Edina stvar, ki jo moramo storiti, je vnos v datoteko crontab, ki jo ima vsak uporabnik. Urejamo jo z ukazom crontab –e. Programi, našteti v njej, se bodo izvedli s privilegiji uporabnika, ki jih je vpisal (če ta seveda ne zahteva drugače). To na kratko pomeni: če se nekdo vpiše z uporabniškim imenom Beno in zažene urejanje crontaba s »crontab –e«, se bo vsebina izvedla enako kot, če bi jo Beno ob določenem času zagnal na roke. Možnosti pozna crontab kar nekaj, vendar se v podrobnosti na tem mestu ne bi spuščali. Napišemo naj le, da je pred vsakim programom pet številk (in morebitna šesta, ki pomeni leto), kjer prva pomeni minuto, druga uro, tretja dan v mesecu, četrta mesec in peta dan v tednu (0 je nedelja), ko se bo ukaz izvedel. Za vsako vrednost lahko namesto številčne vrednosti vpišemo zvezdico, pri čemer bi pet zvezdic pred ukazom pomenilo, da se bo ta izvedel vsako minuto. Težava nastane, kadar imamo ob času, načrtovanem za izvedbo določenega opravila, računalnik ugasnjen. Cron ukaza ne bo izvršil, ampak bo ob ponovni vzpostavitvi sistema nanj pozabil. Rešitev je v razširitvi Anacron. Ob vsakem zagonu operacijskega sistema Anacron preveri, ali so se načrtovana opravila izvedla, in če se niso, jih izvede. Uporabnik ob vnosu naloge, poleg časa v dnevih, tednih ali mesecih, določi interval, v katerem se bo dejavnost izvajala, zakasnitev, ime procesa in ukaz za izvedbo. Interval se določi v dnevih, zato številka 31 pomeni, da se bo opravilo izvajalo enkrat mesečno. Zakasnitev je neke vrste varovalka za možnost ponovne vzpostavitve sistema. Če bi bil računalnik v postopku zagona, ko bi se opravilo sprožilo, bi lahko hitro prišlo do težav. Ime procesa je uporabniško določen naziv naloge, ki služi predvsem za identifikacijo znotraj sistemskih dnevnikov ali sporočil. Za konec zahteva Anacron, tako kot njegova osnova Cron, samo še ukaz za izvedbo. Datoteka, s katero nastavljamo delovanje razširjenega načrtovalca, je na področju /etc in nosi ime po programu. V /etc/anacron je prikazan primer, po katerem lahko posameznik oblikuje svoje vnose. Za več podrobnih informacij o delovanju in oblikovanju nastavitev Anacrona si preberite priročnike z ukazoma man anacron in man anacrontab.

VAROVANJE

Ste vedeli, da ima Linux vgrajeno podporo kloniranju diska? Direktiva dd se običajno uporablja za kopiranje informacij v sistemu. Rezultat takšnega kopiranja je popolnoma enaka bitna slika kot na izvoru. Tako nam dd=if/dev/hda of=/dev/hdb conv=noerror,sync ustvari zrcalno sliko enega IDE diska na drugem. Navedeni ukaz ima še nekaj dodatkov, in sicer opombi, da preskoči vsako napako na prvem disku ter vsili sinhrono kopiranje podatkov. Program dd deluje, a to je vse, kar lahko rečemo dobrega zanj. Je potraten, saj ne varčuje s prostorom, in počasen, ker kopira vsak bit, četudi ta ne vsebuje nikakršne informacije. Še večjo težavo pomeni kopiranje navideznega datotečnega sistema /proc, ki ga dd ne želi preskočiti, kar lahko povzroči težave. Veliko bolje je uporabiti pripomoček z imenom Rsync. Z njim lahko kopiramo vse, kar je na disku (rsync –av /vir /cilj), a le kadar beseda ne teče o sistemski particiji. Ker je na njej zagonska namestitev Linuxa, kjer ob zagonu sistem tvori določene datoteke dinamično, se je zadeve treba lotiti malce drugače. Ustvarimo črn seznam imenikov oziroma datotek, ki jih ne želimo v ciljni kopiji (npr. /dev, /proc, /sys, …). Zgornji ukaz z uporabo črnega seznama bi se glasil takole: rsync –av --delete-excluded --exclude-from=crnalista.txt / /cilj.

Moj mikro, april 2011 | Aleš Forte |