OBREMENITEV

Z ukazom uptime pogledamo poenostavljeno statistiko delovanja posameznega računalnika. Rezultat nam pokaže povprečno obremenitev in čas, ki je pretekel od zagona sistema. Prav tako zanimiva je lahko datoteka /proc/loadavg, v kateri je nekaj na oko nezanimivih številk. Prve tri pomenijo povprečno obremenitev sistema Linux. Vse tri prikazujejo isto stvar, le v drugem časovnem intervalu. Računanje prikazanih podatkov poteka na eno, pet in petnajst minut. Številke je treba pomnožiti s sto, da dobimo odstotek obremenjenosti centralne procesne enote. Vrednost 0,5 se bere kot 50-odstotna povprečna obremenitev procesorja v danem časovnem intervalu. Včasih je bilo to dovolj, težave so nastopile z modernimi procesnimi enotami, ki vsebujejo več jeder. Ker prikazane številke tega ne upoštevajo, je treba zapisano vrednost za pravi rezultat deliti s številom jeder. Navedeni podatki so zelo pomembni, saj konstantne visoke vrednosti pomenijo težave na obzorju. Uporabniki grafičnega okolja Gnome lahko za lažje informiranje o omenjenih vrednostih uporabijo program System Monitor, ki je nekakšen ekvivalent Upravitelju opravil (Task Manager) iz operacijskega sistema Windows. Navdušenci nad namizjem KDE ne bodo nič prikrajšani, saj še vedno lahko namestijo System Monitor ali pa uporabijo kar program, ki je sestavni del njihovega okolja – Ksysguard. Nadzornik iz KDE gre še korak dlje, ker je zmožen večjega prilagajanja, saj lahko uporabnik ustvari nadzor sistema z gradniki po lastni izbiri, in ker se zna povezati z oddaljenimi napravami ter jih učinkovito spremljati.

ODKRIVANJE TEŽAV

Linux je marsikaj podedoval od starega očeta, Unixa. Ena takšnih stvari je sistemski dnevnik, katerega lahko posameznik vidi s preprostim ukazom dmesg. Gre za čisto ločene zapise od drugih dnevniških datotek. Na začetku lahko zapisana vsebina marsikoga prestraši, ker je količinsko kar bogata in zato precej nepregledna. Lažje se je skonjo prebijati, če ukaz vpišemo na način dmesg | less. Vpisana direktiva bo izhod preusmerila v bralnik z imenom Less, ki vsebino predstavi po straneh. Za listanje uporabimo preslednico. Če iščemo kaj konkretnega, lahko izpis filtriramo skozi ukaz grep. Ukaz Dmesg | grep 'usb' | less nam bo izpisal vse zapise v zvezi z dodanimi USB-napravami. Za vsak primer, če bi jih bilo več, vse skupaj predstavimo z less. Tako hitro najdemo določene težave. Omenjena kombinacija ukaza nam na primer hitro poišče, zakaj se določena USB-naprava nikakor noče priklopiti na sistem.

GONILNIKI

Moderne distribucije Linuxa na področju gonilnikov blestijo in nočna mora iz preteklosti je že dolgo pozabljena. Podobno kot Windows in Mac OS X imajo različice Linuxa za prepoznavanje strojne opreme ter nameščanje gonilnikov dobre pripomočke. Zaradi modularnega pristopa k problemu, lahko v Linuxu najdemo podporo tudi starejšim napravam. K temu cilju teži celotna odprtokodna skupnost. Našteto žal ne pomeni, da z gonilniki včasih ni do težav. Z lsmod pogledamo, kateri moduli so trenutno aktivni v sistemu. Izpis na zaslonu pokaže vse naložene module ter hkrati module, ki so odvisni od njih. To nam pride marsikdaj prav, saj je lahko bistvo problema prav v tem, da ni dejaven modul, od katerega je odvisno delovanje našega gonilnika. Če je potrebno, lahko gonilnike odstranimo z ukazom rmmod ali dodamo z uporabo modprobe. Za vse naštete direktive potrebujemo administratorske pravice.

IZMENJALNI PROSTOR

Izkoriščanje izmenjalnega (swap) prostora na disku je metoda, s katero jedro Linuxa shrani stvari za poznejšo uporabo. Izmenjalni razdelek je za operacijski sistem Linux zelo pomemben. Včasih je veljalo, da tega prostora nikoli ni dovolj, zato so uporabniki množično dodeljevali vsaj dvakrat toliko izmenjalnega prostora na disku, kot je bilo v računalniku notranjega pomnilnika. Včasih zlato pravilo, danes ne velja več, kajti ob računalnikih z 8 GB ali celo več pomnilnika, se zadostna količina izmenjalnega prostora začne že pri 2 GB. Zaradi presežka lahko v tem primeru boli glava in pretiravati z izmenjalnim prostorom ni priporočljivo. Ukaz swapon –s nam pokaže, koliko prostora imamo dodeljenega shranjevanju potrebnih podatkov. Prostor za izmenjavanje se določi ob namestitvi sistema, vendar ga je za učinkovito delovanje računalnika treba včasih pozneje popraviti. Razdelek sdb2 tako na primer dodamo z ukazoma mkswap /dev/sdb2 in swapon /dev/sdb2. Za uspešno, stalno priključitev je treba dopolniti še datoteko /etc/fstab. To storimo z direktivo echo '/dev/sdb2 swap swap sw 0 0' > > /etc/fstab. Izmenjalno particijo lahko ustvarite na vsakem hitrem disku, celo priporočljivo je to storiti, ne velja pa to za naprave povezane z USB-vmesnikom, ker so prepočasne za hitro izmenjavanje informacij, kakršno potrebuje sistem za normalno delovanje.

Moj mikro, april 2011 | Aleš Forte |