Čeprav je spletnih trgovin s ponudbo MP3-glasbe kar nekaj, pa jih je še vedno premalo, in predvsem premalo takšnih, ki bi imele večji pomen. Tako pa samo Applova trgovina iTunes pobere več kot dve tretjini vsega legalnega in plačanega snemanja glasbe s spletnih strani. Saj ne, da imamo kaj proti močnim podjetjem, imamo pa veliko proti skoraj monopolnim položajem takšnih podjetij, ki potem narekujejo pravila igre. Med takšne spada tudi nuja po namestitvi, blago rečeno, zajetnega programa, ki ne naredi veliko več kot to, da vas spusti v trgovino. Tam je potem praktično nujno izvesti prijavo, seveda z vpisom številk svoje kreditne kartice. Vse to samo, da bi ugotovili, da albuma, ki ga želite nekoliko ceneje kupiti, še nimajo v ponudbi.

Pa iTunes tukaj ni edini. Pred leti izredno znan in priljubljen Napster je pred leti postal legalna spletna prodajalna glasbe. Ker je velik in ponuja veliko glasbe, zahteva prijavo, še preden vidite karkoli drugega kot logotip podjetja. Pa zakaj hudiča bi se moral prijaviti, še preden se bom odločil, ali bom sploh izvedel kak nakup. Mar nima vsaka trgovina izložbe, kjer je mogoče videti, kaj ponuja?

Kaj je DRM?

Digital Rights Management oziroma krajše DRM je termin, uporabljen za vsako tehnologijo, ki omogoča zaščito avtorskih pravic s tem, da uporabniku prepreči kopiranje in izvajanje v določenih tipih naprav ali na načine, s katerimi se avtor oziroma večinoma založnik ne strinja. Gre za načine zaščite, ki jih ni mogoče odstraniti brez poseganja v datoteko ali medij (CD, DVD ...). Gre za precej kontroverzen način zaščite, okrog katerega se pravniki še vedno pričkajo, saj posega v nekatere zdaj samoumevne pravice uporabnika. Tako so bili na trgu na primer že CD-albumi, ki jih je bilo mogoče predvajati le z določenimi tipi CD-predvajalnikov. Zaščita prav tako preprečuje pretvorbo datoteke v drug format, kar je lahko precej neprijetno, če imamo recimo prenosni predvajalnik z omejenim pomnilnikom in želimo še nekoliko bolj stisniti glasbene datoteke. Takšnih in drugačnih primerov je še veliko. Naj bo dovolj to, da gre za zadevo, ki je uporabniki brez dvoma ne želimo, tudi če nam ne bo nikoli padlo na pamet nelegalno razširjati kupljeno glasbeno datoteko.

Pravice kupcev glasbe v elektronski obliki

Eno od pogostih vprašanj pri nakupu glasbe v tako neotipljivi obliki, kot so datoteke, je, kaj pravzaprav lahko in česa ne smemo početi s tako kupljeno glasbo. Zakoni, ki urejajo to področje, so tako pri nas kot tudi v tujini precej zastareli. Poleg tega se moramo seznaniti z različnimi omejitvami, ki jih postavljajo različne spletne prodajalne MP3-glasbe. Ker nakupovalni pogoji niso pri vseh, enaki je to lahko precejšnja zmeda. Čeprav se zdaj večinoma prodajajo datoteke brez zaščite DRM, pa to ne pomeni, da lahko počnemo, kar se nam zljubi. Vaše pravice so celo precej bolj omejene, kot bi to lahko realno pričakovali ali bi to bilo po svoje logično. Če recimo kupite CD v fizični obliki, je v večini držav prepovedano glasbo pretvoriti v obliko MP3 za predvajanje z MP3-predvajalniki. Lahko pa si napravite varnostno kopijo CD-ja. Hja, kje pa tile živijo, bi se upravičeno lahko vprašali. Na srečo pa nihče ne tečnari zaradi takšne pretvorbe, ker je že vsem po malem jasno, da je zadeva neumna. Pri nakupu glasbene datoteke pa je vse odvisno od pogojev, ki jih določa trgovina. iTunes tako dovoljuje kopiranje, hranjenje in zapis datotek na optične medije (CD, DVD ...) v obsegu, ki je razumen za osebno uporabo. To pa ne pomeni, da lahko glasbeno datoteko tudi posojate. Tudi če gre za prijatelje. Celo tako je zadeva definirana, da posojanje ni dovoljeno nikomur, pa čeprav ste v istem gospodinjstvu! Ojoj, kaj bo rekla mama, če ji zabrusite, da ne sme poslušati vaše glasbe po MP3-predvajalniku, ker je to nezakonito. Neumnost na kvadrat.

Čeprav v datoteki ni zaščite, pa ne pomeni, da datoteka ni sledljiva. Če mislite, da ni težav, če jo prenesete v strežnik P2P, se motite, saj je lahko v datoteki skrit zapis, ki bo z velikim prstom kazal na vas kot krivca nelegalnega dejanja. Seveda tega ne počnejo vse trgovine, a kavelj je v tem, da ne veste, katere to počnejo in katere ne, saj vse trgovine ne napišejo opozorila o tem početju. Recimo, iTunes gladko zapiše v vsako datoteko vaše ime in Applov ID. Se pravi, da nas imajo že privzeto za tatove in potencialne pirate.

Pri pravici zapisa glasbenih datotek na CD-je za lastno uporabo je vse odvisno od tega, kateri program uporabljate. Tako vam bo iTunes omejil zapisovanje na sedem zapisov, Windows Media Player pa ne omejuje zapisovanja na CD-je tudi pri glasbi, ki ima zaščito DRM. No, v tem primeru je pač aktivna omejitev, ki jo narekuje zaščita sama.

Pred nakupom se tudi pozanimajt, kako je v primeru, ko izgubite glasbeno datoteko zaradi okvare trdega diska ali podobne nesreče. Vse trgovine namreč ne omogočajo večkratnega prenašanja glasbe. Amazon in iTunes recimo nimata te možnosti, kar je zelo čudno. Če izgubite podatke na disku boste znova kupovali iste datoteke, če so vam še všeč, seveda. Nekatere trgovine omogočajo en dodaten prenos datotek, nekatere pa več prenosov.

Kljub nekaterim nelogičnostim in zastarelim zakonov pa v nekaterih državah vsaj kažejo voljo spremeniti zadeve in se zadeve dejansko premikajo v pravo smer. Pri nas v tem seveda nismo niti približno v ospredju, bolj na popolnoma nasprotnem koncu.

Iskanje glasbenih datotek

Glasbene datotek lahko iščemo tudi brez strežnikov P2P. Dovolj je nekoliko naprednejši ukaz za iskanje, kot je recimo iskalni niz za glasbo skupine BlaBla:
intitle:"index.of" (MP3) BlaBla -html -htm -php -jsp
V rezultatih najdemo kopico strani, od koder lahko snamemo datoteke MP3, recimo:

Pred nekaj leti jo bilo tako mogoče najti ogromno glasbe, zdaj pa vedno manj, saj se med rezultate večkrat »vsilijo« tudi zadetki na strani, ki ponujajo plačljive storitve. Običajno je tako, da če ima stran v spletnem naslovu karkoli, kar je povezano z glasbo, gre za plačljive zadeve. Seveda bi to moralo biti (in je) nelegalno. Če tako snamete skladbo s spletne strani, je to seveda gnusen zločin. In vi kot potencialni kršitelj morate to vedeti. Kaj pa tisti, ki je to objavil? Seveda tudi. Kriva sta oba. Nekje na šesti strani zadetkov pa najdete tudi napis:

»Zaradi pritožbe, ki smo jo dobili v okviru US Digital Millennium Copyright Act, smo s te strani odstranili 2 rezultatov. Če želite, si lahko na ChillingEffects.org preberete pritožbo DMCA, ki je povzročila odstranitve.«

Povezava pa odpre stran: www.chillingeffects.org/notice.cgi?sID=26607.
Zabavno, kajne? Rezultatov pa kot listja in trave. Saj veste, kako pravijo, priložnost dela tatu. Saj bi lahko že v iskalniku poskrbeli, da takšne vsebine ne bi našli. Seveda pa to ne pomeni, da se lahko lotite snemanja glasbe na tak način brez težav.

Moj mikro, januar 2011 | Slavko Meško |