Zakaj sem toliko proti? Hja, ne gre samo za to, da ne želim po vsem svetu trositi svojih podatkov, ampak bolj za to, da sem že zdaj prijavljen na toliko spletnih strani, servisov, trgovin in še česa, da je vzdrževanje vseh teh uporabniških imen in gesel prava nočna mora. Tudi z vsemi mogočimi pomočniki. Na srečo pa je mogoče najti tudi čisto spodobne in varne trgovine, kjer lahko brskate med ponudbo do nezavesti in se prijavite šele nekaj trenutkov pred nakupom. Da bo iskanje lažje, pa sem preveril nekaj bolj znanih spletnih prodajaln glasbe.

7digital

(www.7digital.com)
7digital slovi kot »iTunes za razmišljajoče«. Gre za eno prvih britanskih spletnih glasbenih trgovin, bili pa so tudi prvi, ki so ponudili glasbo brez osovraženih dodatkov DRM (Digital Rights Management). Dostop v 7digital je tudi vdelan v odprtokodni medijski predvajalnik Songbird in pomeni hrbtenico za spletno glasbeno trgovino Ubuntu One. Aplikacija je na voljo tudi za telefone Blackberry, se pravi, da je podpora za to trgovino razširjena in je trgovina znana kot zanesljiv in varen vir spletnih nakupov glasbe. Ponudba glasbe je zgledna in zajema tako novo kot staro glasbo, nakup posameznih posnetkov in albumov. Zanimivi so tudi posebni paketi, ki nadomeščajo nekdanje škatelne različice vinilnih plošč, v kateri je bila navadno tudi knjižica z besedili in še s čim. Seveda je v tem primeru priložena datoteka PDF. Poleg priljubljene glasbe pa je mogoče najti tudi manj znane in šele prihajajoče izvajalce. Med drugim najdemo glasbo naših izvajalcev. Vsaj Laibach in Zorana Predina mi je uspelo najti. No ja, saj prodajajo še kaj drugega, čisto vseh pa res ne morem navesti tule. Ta spletna trgovina, pa tudi druge, je tudi odlično izhodišče za raziskovanje različnih zvrsti glasbe, saj omogoča predvajanje dela praktično vsake skladbe iz albuma.

Posnetki so v glavnem v formatu MP3 s 320 Kb/s, le nekateri starejši albumi so v nižji hitrosti 256 ali celo 192 Kb/s, kar pa tudi ni tragično. Poskrbeli so tudi za primer, ko se vam datoteka okvari. Tako lahko vsako skladbo ali album snamete trikrat. Za prenos glasbe ni potreben poseben program, čeprav omogočajo tudi snemanje neposredno v program iTunes ali Songbird.

Cene posameznih pesmi in albumov so različne, ne najcenejše pa tudi najdražje ne. Kot tudi pri drugih britanskih spletnih trgovinah pa boste pogrešali prikaz cene v evrih.

HMV Digital

(www.hmvdigital.com)
HMV Digital je svojo spletno trgovino pred dvema letoma temeljito prenovil in od takrat ponujajo glasbo brez zaščite DRM. Kupili so tudi polovični delež trgovine 7digital, kar pa ne pomeni, da so v obeh trgovinah enake cene. Pogosto sicer so, v glavnem pa so primerljive, in težko bi rekli, kje se nakup bolj izplača, čeprav je videti, da so nekoliko cenejši od 7digital. Odvisno od albuma ali pesmi, ki jo iščete. Sicer pa je vedno pametno pokukati v več spletnih trgovin, ne le v eno.

Cene za posamezno pesem so zelo različne in lahko znašajo znaten delež celotnega albuma. Ponudba glasbe je zgledna in zajema vse glavne in nekatere manj znane avtorje. Tudi naših avtorjev je mogoče najti kar precej. Iskanje glasbe je v glavnem izvedeno preprosto in je vse mogoče najti brez težav. Posnetki so v glavnem v formatu MP3 s 320 Kb/s, le nekateri starejši albumi so posneti pri nižji hitrosti. Za prenos glasbenih datotek bo potreben program, ki pa ni prav zajeten. Zna se povezati z aplikacijo iTunes, ne pa tudi z Windows Media Playerjem.

Play.com

(www.play.com)
Ime te spletne trgovine se najpogosteje povezuje z nakupom poceni DVD-jev, naprav in videoiger, je pa tudi ena prvih britanskih spletnih trgovin, ki so začele prodajati glasbo brez zaščite DRM. Velja za eno cenejših trgovin, posebej pri iskanju novih albumov. Ponujajo glasbo vseh velikih distributerjev in nekaterih neodvisnih ponudnikov. Največjo ponudbo imajo za rock in pop glasbo, čeprav ponujajo tudi zavidljivo zbirko klasične glasbe in jazza. Spletna stran nekoliko šepa pri iskanju glasbe. Saj najdete izvajalca, a zadeve niso prikazane prav urejeno in se je včasih težko pretolči skozi posamezne skladbe do albuma.

Nekoliko se odkupijo pri prenosu glasbe, za kar ne potrebujete posebnega programa. Vsak vaš nakup se shrani v posebno »omarico« in če se vam sesuje trdi disk, ne bo potrebe po vnovičnem nakupu, temveč lahko brez težav glasbo ponovno (trikrat) snamete iz spletne trgovine.

Tesco Entertainment

(www.tescoentertainment.com)
Tesco je ena cenejših britanskih spletnih glasbenih trgovin. Praktično ni zvrsti glasbe, kjer ne bi dokaj agresivno nastavili cene. Že samo zaradi tega je vredno preveriti, ali imajo tudi album ali skladbo, ki vas zanima. Iskanje je široko zastavljeno na vso zabavo, in če ne zožite iskanja s filtrom za prenose MP3, je iskanje precej nepregledno. Za poslušanje glasbenih vzorcev potrebujete za spletni brskalnik Firefox poseben vtičnik, kar sicer ni problem, je pa prvič malce nadležno. Zbirka glasbe se nagiba bolj v glavni tok rock in pop ponudbe, zato ne pričakujte preveč, če vas zanimajo obrobnejši izvajalci. V ponudbi je tudi precej naših izvajalcev, čeprav manj kot pri zgoraj opisanih trgovinah, ali pa jaz iščem napačne. Tako boste med našimi izvajalci brez težav našli Zorana Predina in Vlada Kreslina, zaman pa boste iskali Sašo Lendero. A to vsaj meni ne pomeni težave in celo omejuje izbiro na približno moj okus.

Glasbene datoteke so shranjene v formatu MP3 precej mešano v kakovosti 320 in 256 Kb/s in so seveda brez zaščite DRM. Za prenos datotek je potreben poseben program, ki je precej rudimentaren, kljub temu pa ponuja povezavo z aplikacijo iTunes.

Sky Songs

(songs.sky.com)
Sky Songs med drugim omogoča prenos glasbe z mesečno naročnino. Kljub temu pa bo verjetno večina uporabnikov raje opravila klasičen spletni nakup glasbenih datotek. Prodajalna je s svojo ponudbo usmerjena k povprečnim poslušalcem. Morda zato med drugimi našimi izvajalci najdemo tudi Sašo Lendero. Cene so nekoliko nižje kot v prej opisanih prodajalnah, kar pa ne velja za vse skladbe ali albume. Čeprav po ponudbi ne morejo konkurirati največjim, pa je ta še vedno zgledna in zajema tudi nekaj jazz in klasične glasbe. Rock, pop in elektronska glasba je tisto, kar najbolj ponujajo.

Večina datotek je v kakovosti 320 Kb/s in v formatu Mp3. Prenos datotek je hiter in zanesljiv, za to pa je treba namestiti poseben program, ki pa je precej zajeten. Je pa povezljiv z aplikacijama iTunes in Windows Media Player. Pri izgubi lahko samo enkrat ponovno snamete vse kupljene datoteke.

Ovi Music Unlimited

(music.ovi.com)
Kolikor se neumno sliši, ima Nokia prav posrečeno spletno glasbeno trgovino. Zadeva je v glavnem naravnana na uporabnike telefonov Nokia. Gre samo za dodatno ponudbo v sklopu trgovin in storitev s skupnim imenom Ovi. Med kopico popularne glasbe ponujajo tudi dela naših izvajalcev, med katerimi so tudi takšni, za katere nisem v življenju slišal. Hja, pač ne poslušam Nine Pušlar. Pa kaj! No, saj nočem jeziti katerega od naših izvajalcev in izvajalk, ampak samo ilustriram ponudbo, ki se ne omejuje na naše avtorje, ki so tudi sicer svetovno znani. Takih imamo namreč zelo malo.

Cene posameznih skladb so v glavnem 99 centov, albumov pa 9,99 evra. Vsaj tistih albumov, ki zajemajo več kot deset skladb. Krajši albumi so lahko tudi precej cenejši, tudi samo nekaj evrov. Tako spada trgovina med cenejše.

Seveda je po naši soseščini še ogromno spletnih trgovin z MP3-glasbo. Tako najdete v Nemčiji www.musicbox.de, ki je izredno založena trgovina, je pa tudi dražja. Še dražji so pri ump.247base.com. Pri Amazonu so cenejši, a so izpadli iz opisa zaradi potrebe po predhodni objavi, iTunes je dokaj poceni, toda tega tako ali tako vsi poznate, glavni cilj članka pa je bil prikazati, da lahko preživite tudi brez njih in njihovega programa.

Takih in drugačnih spletnih glasbenih trgovin je še veliko in še malo zraven. Na spletni strani Pro Music (www.pro-music.org) boste med drugimi podatki našli sezname spletnih trgovin z MP3-glasbo, urejeno po državah, regijah, skratka za ves svet. Njihov cilj ni sestaviti preglednice vseh tovrstnih trgovin, ampak pokazati kje so glavne, zanesljive in varne trgovine. Že bežen pogled pokaže, da smo na repu med tovrstno ponudbo. Na tej spletni strani imamo registrirani dve spletni prodajalni. Prva je eMusic, ki pa ni niti po naključju naša, temveč gre za podjetje, ki se pojavi na seznamu vsake države. Druga pa je mZone, ki je spletna stran založbe Menart, v glavnem omejena na našo glasbo, pa še to ne vso. Ehhhmmmm, bedno skratka.

Še huje je, če poskusite kaj podobnega najti recimo z iskalnikom Google. Saj je odličen iskalnik, a pri nas pač na področju spletne prodaje MP3-glasbe zija ne luknja, ampak ogromen krater. Menartovo štacuno najdete bolj po naključju kot pa namerno. Pri vsem mogočem iskanju v glavnem najdete le trgovine z inštrumenti. Teh pa imamo res veliko in dobre so. Če bi bili zlobni, bi lahko rekli, da je ponudba naše MP3-glasbe pri nas omejena na sponzorski in za uporabnike brezplačen album skupine Slon in sadež. Sreča za tiste kupce naše glasbe, ki želijo opraviti moderen nakup, ne pa tekati po trgovinah in brskati med CD-ji, je, da nekaj naše glasbe prodajajo tudi v tujih spletnih trgovinah. In celo veliko ceneje kot pri nas. Tole nekako spominja na čase, ko so pametni kupci kupovali pralne stroje podjetja Gorenje v Avstriji, ker so bili tam veliko cenejši. Če bi zdaj v članku vpil, da je to sramotno in da se pri nas vsi v glasbeni industriji požvižgajo na vse, razen na ... (sledi nekaj neizrekljivih besed), bi me poskusili javno linčati. Zato bom previden in bom raje zamolčal, kar si v resnici mislim. Verjetno pa se bodo oglasili vsaj pri Simobilu in še kje, da imajo spletne trgovine z glasbo za svoje uporabnike tudi oni. Hja, ker sem Simobilov uporabnik, lahko napišem, da imajo res precej glasbe, pa žal bolj malo tega, kar poslušam, ali tega, kar sem izbral za primerjavo cen. Drug zaplet je, ko izbereš določen album in želiš videti ceno. Na spletni strani lepo piše, da posamezne skladbe stanejo 99 centov, da stane album cent manj kot sedem evrov in naprej, a dejanske cene pa ni mogoče najti. Ker sem prijavljen, pač klikam, kolikor si drznem, in ko sem tako daleč, da se že bojim, da bom album dejansko kupil, še vedno ne vem koliko stane. Se čudite, da nisem drezal dalje? Zdaj se bo seveda usul plaz kritik iz podjetja in uporabnikov, ki tam glasbo kupujejo brez težav. Toda treba se je postaviti v kožo povprečnega uporabnika, ki mu je vsaj malo neprijetno drezati v nekaj, za kar ne ve natančno, kdaj bo »oglobljen« in za koliko. Vsi pač ne klikamo enako ravnodušno, ko so vključene naše finance.

Pri nas veliko ljudi z veseljem posluša tudi glasbo naših južnih sosedov. Koncerti recimo Oliverja Dragojevića so pri nas hitro razprodani. Ker je za to glasbo takšno zanimanje, me je zanimala tudi ponudba sosedov na področju spletnega nakupa njihove glasbe. Pa ni veliko bolje kot pri nas.

Cedeterija

(www.cedeterija.hr)
Nekako ne moremo govoriti o pravi trgovini z MP3-glasbo, saj v glavnem prodajajo glasbo na CD-jih, tu in tam pa naletimo na ponudbo izvoda v obliki MP3, ki je seveda nekaj cenejši. Takole do nekje 30 % cenejši kot fizična izdaja albuma. Toda ponudba ni popolna in ne zajema posameznih skladb. Tako trgovina ni zelo uporabna, čeprav vas bo tako kupljen album stal nekaj manj kot deset evrov, kar je v primerjavi z našimi cenami v povprečju kar za tretjino ceneje. Najdete pa na tej strani tudi naše izvajalce. Cene CD-jev so primerljive z našimi, zato pa lahko do 30 % ceneje kupite v obliki MP3. Če kupujete dela skupine Laibach, jih pri nas razen ene same pesmi celo ne boste našli, zato pa jih ponujajo sosedje. Med drugim boste pri naših sosedih našli tudi kar nekaj stare glasbe iz časov Jugoslavije po zelo sprejemljivih cenah. A različice MP3 raje ne pričakujte.

Če pogledamo ponudbo, je v tujih spletnih trgovinah mogoče dobiti praktično vse, celo naše izvajalce. Pri nas je zgodba drugačna. Najdemo bolj malo in ponudba je bolj kot ne omejena na domačo ponudbo (Menart) ali servisiranje lastnih uporabnikov (Simobil). In to je v glavnem vse. Če sem koga izpustil, naj ne krivi mene, ampak sebe, saj je v najslabšem primeru slabo poskrbel za to, da bi njegovo ponudbo sploh lahko našli.

Če računamo, koliko radijskih postaj je pri nas in koliko tujih hitov slišimo vsak dan po naših radijskih postajah, se skoraj moram vprašati, zakaj bi še sploh kupovali glasbo, pa čeprav samo posamezne skladbe, kaj šele celotne albume. MP3-predvajalniki znajo v večini predvajati tudi radijsko vsebino. Doma imamo na voljo nešteto internetnih radijskih postaj, ki so še tematsko razdeljene, in le težko ne najdeš take, ki ti v danem trenutku predvaja glasbo, ki jo tisti trenutek želiš ali potrebuješ, čisto tako za potešitev duše. Če k temu prištejem še vse spletne radijske postaje v okviru ponudbe kabelske ali IP-televizije različnih ponudnikov pri nas, je skoraj neumno pričakovati, da bo kdo sploh še kaj kupil.

Toda slabemu poslovanju seveda ne botruje nov čas, ki poslušalce z vseh koncev nasiči z glasbo, ampak »strašni pirati« in praktično vsi uporabniki interneta, ki nesramno pretakajo glasbo od kdo ve kod svoje trde diske. Seveda najdemo vse sorte raziskav. Glasbena industrija vpije, da so za njihove izgube krivi pirati, druga stran dokazuje z raziskavami, da le del »piratov« kupi manj glasbe zaradi nelegalnega pretakanja. Dokazujejo celo, da več kot 30 odstotkov ljudi kupi več glasbe, kot če ne bi nekaj glasbe sneli tudi nelegalno s spletnih strani in prek strežnikov P2P. Kaj je res in kaj so bajke, pa si lahko le mislimo. Sam si najraje ustvarim lastno mnenje. In sem si ga že davno. Saj bi morda snel kak »komad« nelegalno, če bi se mi še dalo. pa se mi ne da s tem ubadati. Ne zato, ker bi bilo težko. Ampak zato, ker sem len in ker lahko praktično vsak nov hit slišim na YouTubu in zraven vidim še videospot. Za legalnost ponudbe v YouTubu mora skrbeti nekdo drug, ne jaz. V spletu je kup brezplačnih orodij, ki omogočajo prenašanje glasbe neposredno iz YouTuba na vaš trdi disk. Preprosto in neboleče. Kakovost je dovolj velika, da bo povprečen uporabnik s kosmatimi ušesi zadovoljen med tem, ko pešači skozi mesto proti službi. Lep primer takšnega programa je iMesh.

Iskanje glasbe s tem programom je otročje lahko. Večinoma nam bo pokazal tudi videoposnetke in nam na disk shranil samo glasbo, če tako želimo. Od kod dobi glasbo, nimam pojma. Večinoma iz YouTuba in še nekaterih drugih virov. Ker ima pri iskanju vključene nekakšne strašno pametne filtre, je vsa tako pridobljena glasba povsem legalna. Tako vsaj pravijo snovalci programa. Mimogrede vam postrežejo s podatkom, da se s tem strinjajo vse večje glasbene založbe in ameriška agencija RIAA. Se pravi, nikakor ne boste zabredli v težave. Navsezadnje, če bi bili nelegalni, bi jih že davno začeli preganjati, pa imajo brez težav čisto normalno spletno stran in celo zelo veliko uporabnikov. To se sicer nekako tepe s tem, da je mogoče najti praktično vse nove bolj ali manj znane skladbe kot tudi najnovejše hite z vseh koncev in krajev. Ne vem, kako je to vam videti, a če je to legalno, in baje je, potem ne vem, zakaj sploh še kdo gnjavi uporabnike legalno kupljene glasbe s tem, kaj lahko in česa ne smejo početi s kupljenimi glasbenimi datotekami. Takšnih programov pa je še veliko.

Seveda nihče ne pravi, da če se naša glasbena industrija obnaša kot inkasant brez vsakršne vizije prihodnosti in je v tujini že skoraj preteklost, morate vi poseči po nelegalnih virih glasbe. Toda nakup CD-ja v trgovini vsekakor ni edini način, je tudi daleč od najcenejšega. Dvomim, da se bo pri nas kdo zganil, preden se bo večina uporabnikov preusmerila v tuje spletne trgovine. A tudi če se bodo, bodo za svoj neuspeh najprej nekaj let krivili pirate in nelegalno pridobljeno glasbo. Morda pa se bodo le kdaj zganili in bomo deležni tudi naše domače spletne trgovine z normalnimi cenami in zgledno ponudbo.

Ko izbirate trgovino z MP3-glasbo, pa se zavedajte, da ni treba pristati na pogoje prve trgovine, na katero naletite, ampak si oglejte več trgovin in se odločite za tisto, ki vam ustreza.

Moj mikro, januar 2011 | Slavko Meško |