Znana je tudi pod angleškim imenom »baby boom« generacija ali »babyboomers«. Rojena je bila v letih 1944–1960 oziroma 1946–1964. Poimenoval jih je Landon Jones v knjigi Great Expectations ali Velika pričakovanja. Generacija je odraščala in svoje dolovne vrednote oblikovala v optimističnem obdobju priložnosti po drugi svetovni vojni, ko se je razvijalo gospodarstvo. Njeni predstavniki še vedno verjamejo v vseživljenjsko zaposlitev in čutijo veliko pripadnost. Ko so odraščali, so bile družine še velike, za preživetje so bili prisiljeni medsebojno sodelovati, zato naj bi bili dobri pri timskem delu. Mlajše generacije jim pripisujejo tehnično neznanje, manjše sposobnosti za učenje ter nenaklonjenost spremembam. Prednost pred generacijo Y imajo v delovnih izkušnjah. So zagnani, marljivi, vztrajni in znanje o informacijskih tehnologijah pridno nabirajo na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Radi imajo stabilno delovno okolje. Spoštujejo avtoriteto. Novih tehnologij se lotevajo počasi in preudarno, ne zavržejo jih, dokler jim služijo. Dolgo obdržijo starejše modele, ker so z njimi zadovoljni, so se jih navadili in jim še dobro služijo. Preden se dobi nove čevlje, so dobri še stari in jih je treba porabiti do konca. Podobno je z računalnikom, mobilnim telefonom, digitalnim fotoaparatom. Stvar ponavadi prej »crkne«, preden je za odpis. Na primer, dedijeva Nokia 6310, katere zaslon sveti zeleno, in 6310i, ki sveti modro. Dve sta zato, ker je ena za rezervo. Za pripadnike te generacije je značilen tudi točno določen vzorec osebnega razvoja. Najprej študij in izobrazba, potem »štalca«, nato »kravca« pa kariera in napredovanje na delovnem mestu. Svojo izpolnitev dosegajo postopoma, v nasprotju z X generacijo, ki hoče vse naenkrat, v realnem času in na zahtevo (business on demand).

VETERANI

Veterani so tisti, ki so v očeh mlajših treh skupin ponavadi zastareli, okorni, neprilagodljivi in preveč konzervativni. Gre za ljudi, ki spadajo med najstarejšo delovno silo, in so po drugi svetovni vojni postavili svet znova na noge. Rojeni so bili v letih 1922–1943 in so večinoma že upokojeni. Ta generacija je odraščala v težkih ekonomskih časih in v družbi, ki je zelo cenila moralo, tradicijo, trdo delo in družbene norme. Biti vse to je bila dolžnost vsakega posameznika. So namreč praviloma zelo privrženi delu, a hkrati pazljivi (ekonomska in politična negotovost), spoštujejo avtoritete, cenijo red in pravila, so potrpežljivi in pripravljeni na pohvalo za delo dlje časa čakati. Če okoliščine to zahtevajo, so najprej delovne obveznosti, potem pa osebni interesi in užitki. To je predvsem odraz okolja in vrednot, s katerimi so odraščali; nanje je močno vplivalo ponovno vzpostavljanje gospodarstva po drugi svetovni vojni, ko je vladalo popolno zaupanje v družbene institucije in norme. Radi imajo udobnost, veličastne stvari, disciplino, glede potrošništva so zelo konzervativni. Sodobnih plačilnih poti ne uporabljajo. S tehnologijo se seznanjajo prek vnukov in mlajših generacij in so do nje precej zadržani. Bistva celodnevnega gledanja v »karneval kište« in pritiskanja nanjo ne razumejo in ga verjetno tudi nikoli ne bodo, kljub temu pa včasih pri njih Miklavž pusti kakšno računalniško igrico ali predvajalnik MP3/MP4, za pridne otroke, seveda.

Mnogi menijo, da so svoje že »dali skozi«, čeprav to ni vedno res. Veterani imajo namreč ogromno znanja in izkušenj, zaradi česar so lahko odlični mentorji in svetovalci, česar pa mlajše generacije ne znamo izkoristiti in obrniti sebi v prid. Čutijo potrebo po prenašanju svojega znanja na mlajše generacije, ki bi s tem lahko veliko pridobile, še posebej če tako pridobljeno znanje kombinirajo s svojimi, naprednejšimi delovnimi navadami in motivi.

Moj mikro, oktober 2010 | Samo R.Zorko |