O namestitvah sistemov Windows je bilo v preteklih petnajstih letih napisanega že ogromno. Tudi z naše strani. In največkrat smo ga kritizirali zaradi dolgotrajnosti, težav, ki so se pojavljale, in števila ponovnih zagonov, potrebnih za namestitev. Leta oziroma različice so prihajale in minevale in sistem namestitve je v tem času sicer napredoval, a še vedno gre za eno najbolj »stresnih« nalog, ki jih srečamo ob delu z računalnikom. Najprej je namreč treba namestiti osnovni sistem, nato s CD-jev, ki smo jih dobili poleg računalnika oziroma matične plošče gonilnike za zvok, omrežje in podobno, sledi preverjanje in usposabljanje omrežja, nalaganje gonilnikov grafične kartice, nalaganje servisnih paketov in popravkov ... Vse to je postopek, ki lahko traja tudi več ur, če ga nismo vešči. In če je bilo že z Windows toliko težav, kaj šele z Linuxom, ki je vedno veljal za bistveno težavnejšega. S takšnimi slutnjami smo se lotili nameščanja.
A se je strah pokazal za odvečnega. Namestitev Ubuntu je dokaj preprosta, odvisna pa je od tega, kako se je lotimo. Prva možnost je klasična namestitev na posebno particijo. V tem primeru je iz spleta treba sneti datoteko ISO in jo ustrezno zapeči na CD (da, dovolj je CD, ni nujen DVD), kot smo to opisali v prejšnji številki Mojega mikra. Nato sistem stega CD-ja zaženemo in sprožimo namestitev.
Druga možnost, o kateri smo prav tako pisali v pretekli številki, je namestitev kar iz obstoječega sistema Windows s programom Wubi, kjer izdelamo navidezni dvosistemski računalnik in ob zagonu dobimo možnost izbire sistema, ki ga želimo zagnati. Ta način je izredno dober za testne namene, saj ohranimo obstoječe stanje. Za sistem namreč ne potrebujemo posebne particije, Ubuntu pa bo tekel skoraj enako dobro, kot če bi ga »prav« namestili.
Tretji način namestitve je namenjen uporabnikom netbookov, ki običajno nimajo vdelane optične enote, torej pogona CD/DVD in je sistem treba namestiti z USB-ključka. V našem primeru se bomo omejili na prvi dve metodi, delovanje tretje pa bomo opisali v eni prihodnjih številk Mojega mikra. Obe namestitvi smo preizkusili v omenjenem namiznem računalniku in prenosniku.
Obe namestitvi, torej običajna, kjer smo Ubuntu namestili na posebno particijo kot ločen sistem, in prek programa Wubi (če odštejemo čas, potreben za prenos celotnega sistema iz spleta), sta potekali podobno dolgo, nekako petnajst minut. Posegov s strani uporabnika v namestitev ni bilo kaj dosti.
Najprej nas je zanimalo, kako je s prepoznavanjem priključenih naprav pri namiznem računalniku. Najprej smo z ukazom Sistem > Skrbništvo > Upravljalnik posodobitev zagnali Ubuntujevo analogijo Windows Update, torej sistema, ki preverja, ali obstajajo posodobitve programske opreme. Najdenih je bilo kar nekaj in pustili smo, da so se namestile. Nato smo preverili, kako je s strojno opremo. Takoj je bilo jasno, da je nekaj narobe z mehanizmom upravljanja porabe, saj se je iz računalnika slišalo neprestano brnenje ventilatorja. Zadevo smo popravili tako, kot smo opisali v rubriki trikov v pretekli številki. Vse druge naprave so, morda celo malce presenetljivo, delovale brez težav. Omrežje, torej dostop do interneta, je delovalo, zvok tudi, tiskalnik je sistem pravilno prepoznal in tudi tiskanje je delovalo. A to smo nekako pričakovali. Bolj nas je zanimalo, kako je z optičnim bralnikom oziroma po domače skenerjem ter Microsoftovo kamero. Pri skenerju gre za model Canon Lide 20, ki tudi v Windows 7 zahteva posebne gonilnike, saj ga sistem sam od sebe ne prepozna oziroma ne zna uporabljati. V Ubuntuju pa zadeva – deluje. Sicer seveda ni na voljo orodij, ki jih dobimo skupaj z gonilnikom za Windows (CanoScan Toolbox), vendar je skeniranje omogočeno. Podobno velja tudi za kamero, ki je delovala »iz prve« brez potrebe po nameščanju kakršnih koli gonilnikov. Pri Linuxu je bilo vedno posebno poglavje tudi gonilnik za grafično kartico. V našem sistemu smo imeli kartico Nvidia GeForce 9600 GT, ki je bila prepoznana in zanjo so bili nameščeni ustrezni gonilniki. Težav, razen z omenjenim ventilatorjem, ni bilo.
Kaj pa prenosnik? Tam se je zadeva odrezala še bolje. Brez težav je takoj delovalo vse, vključno z brezžičnim omrežjem, bluetoothom in vdelano kamero.
Kar zadeva strojno opremo, torej nismo imeli težav. Ker gre pri obeh računalnikih za dokaj standardne pisarniške oziroma domače naprave, lahko z veliko verjetnostjo zatrdimo, da s strojno opremo ne bo velikih težav, razen če imate kak bolj nenavaden ali popolnoma nov kos strojne opreme. Če boste vseeno imeli težave s kakšnim gonilnikom, je zadevo mogoče odpraviti tako, da zaženete Sistem > Skrbništvo > Upravljalnik paketov Synaptic. V njem v okno iskanja vpišete ime gonilnika (recimo Radeon ali Nvidia) in počakate, da sistem najde, kar mora najti. Seznam bo verjetno precej dolg, vendar se ni treba prestrašiti. Poiščite gonilnik, ki nosi oznako current, ga kliknite z desno tipko in izberite Označi za namestitev, pritisnite Uporabi in počakajte, da se nov gonilnik prenese iz spleta. Nato odprite Sistem > Skrbništvo > Gonilniki strojne opreme in izberite tistega, ki ste ga prenesli.
Moj mikro, marec 2011 | Zoran Banovič |
