Prva stvar, ki jo po uspešni namestitvi in usposabljanju naprav naredimo je, da prilagodimo videz svojim željam. Najprej boste verjetno opazili dvoje – da je »vrstica Start«, ki se v Ubuntu imenuje Pult, na vrhu zaslona in da so gumbi za minimiranje, maksimiranje in zapiranje oken na levi. To, da je pult na vrhu, je pravzaprav čisto v redu, saj imamo tako na dnu zaslona le aktivne programe in dostop do drugih namizij oziroma delovnih površin (o tem nekoliko pozneje), na vrhu pa dostop do menijev, kar je čisto logična delitev. Za bolj zoprno se je pokazalo to, da so gumbi za minimiranje, maksimiranje in zapiranje oken na »napačni« strani. S tem sicer ni nič narobe, vendar če smo navajeni na to, da je vse skupaj na desni, je lahko prav zoprno, če miško vedno najprej podzavestno potegnemo v desno. Poleg tega je, kar zadeva te gumbe, v Ubuntuju kar nekaj nedoslednosti. Privzeto ima na primer večina oken omenjen gumbe na levi, a nekateri programi, na primer Google Chrome, na desni. Zato je najbolje, če kar določimo, da bodo ti gumbi na desni in pika. To je mogoče prek ukaza Sistem > Možnosti > Videz, kjer se odpre okno nastavitev in se lahko poigramo z različnimi parametri zaslona. Poleg določanja položaja gumbov je na voljo kar nekaj tem, ki jih lahko tudi prilagodimo svojim željam. Na tem mestu lahko spremenimo tudi ozadje namizja, se poigramo s pisavami in učinki in še čem. Pravzaprav je mogoče vse skupaj krepko približati videzu Windows. Sicer bolj Windows XP kot sedmici, a vendarle.

V meniju Sistem najdemo še veliko drugih nastavitev. Gre nekako za analogijo Nadzorni plošči v sistemih Windows. Preko tega lahko nastavljamo ohranjevalnik zaslona, določamo, kaj bo v menijih, spreminjamo nastavitve parametrov miške, tipkovnice, bližnjic, zvoka in še veliko drugih reči.

Kaj pa kombinacije tipk in druge bližnjice? Za preklapljanje med okni je uporabljena kombinacija tipk Alt+Tab, torej enako kot v Windows, enako je tudi preklapljanje med zavihki znotraj programa (Ctrl+Tab) in zapiranje okna (Alt+F4). Če hočemo odpreti meni Programi, moramo pritisniti Alt+F1 (v Windows Ctrl+Esc), s Ctrl+Alt+D pa minimiramo vsa okna.

Zelo zanimivo je zajemanje zaslonske slike. To poteka enako kot v Windows, torej z ukazi PrtScr za zajem celotnega zaslona in Alt+PrtScr za zajem aktivnega okna, le da nam Ubuntu kar neposredno ponudi shranjevanje slike v formatu PNG in ni potrebe po zagonu posebnega grafičnega programa in lepljenju vanj. Poleg tega sistem zajema dokaj zanimivo ponuja tudi potencialno ime slike. Če pritisnemo PrtScr nam ponudi ime »zaslonska_slika.png«, če pa pritisnemo Alt+PrtScn, pa kot ime ponudi to, kar piše v naslovni vrstici aktivnega okna. Če hočemo na primer narediti zaslonsko sliko predvajalnika glasbe, bomo dobili kot predlog imena »slika-ime_pesmi.png«, saj je pri predvajalniku glasbe, na primer programu Totem, ime skladbe zapisano v naslovni vrstici okna. Enako velja tudi za druga okna − če v urejevalniku besedil pišete dokument z imenom Moje pismo in pritisnete Alt+PrtScr, bo predlog imena »slika-Moje_pismo.odt – OpenOffice Writer«, kot piše v naslovnem oknu. Ideja izredno dobra in uporabna. Že to, da se kar takoj ponudi shranjevanje, je zelo uporabno, ponujanje imen pa tudi.

Bližnjic je še veliko, lahko pa si jih določamo tudi samo prek izbir Sistem > Možnosti > Tipkovne bližnjice, tako da se ne bomo spuščali v podrobnosti. Omeniti le še nekaj – obstaja kombinacija tipk Ctrl+Alt+smerna tipka, s katerimi se premikamo med delovnimi površinami. In kaj so delovne površine? So neke vrste dodatna namizja, ki jih je mogoče uporabljati enakovredno z osnovnim. To pomeni, da lahko imamo na enem namizju odprte recimo dokumente, ki jih obdelujemo, na drugem brskalnik in program za elektronsko pošto, na tretjem predvajalnik glasbe in tako naprej. Teh namizij je lahko kar 256 (16 x 16), kar je sicer neuporabno, a možnost obstaja. Med posameznimi delovnimi površinami se torej premikamo z omenjeno kombinacijo tipk, lahko pa tudi preko izbirnika v desnem spodnjem oknu zaslona. Če na imenu odprtega okna ali okna, ki je pomanjšano v pult, spodnji del okna desno kliknemo, lahko med drugim izberemo, na katero delovno površino bomo »poslali« to okno in s tem naredili več reda na namizju. Marsikaj je torej podobno kot v Windows.

Kar zadeva videz, je zadeva torej dokaj preprosta in precej podobna Windows. Sicer pogrešamo nekaj funkcionalnosti, ki jih ponuja Windows 7 (recimo »zaletavanje« okna na vrh zaslona za povečevanje čez celoten zaslon), a je zadeva vsekakor več kot uporabna, ideja z več delovnimi površinami pa nekaj, česar se človek hitro navadi. Ubuntu sicer, kar zadeva prijaznost, še ni na ravni Windows, vendar pa tudi ne zaostaja veliko. Sicer več, kot bi si želeli goreči zagovorniki Linuxa, a mnogo manj, kot bi si to želeli nasprotniki. Na tem mestu povejmo, da je Ubuntu tudi poslovenjen. Sicer zadeva ni izpeljana stoodstotno, saj je nekaj napak, nedoslednosti in čudnih prevodov, a v glavnem je mogoče reči, da gre za poslovenjen operacijski sistem.

Moj mikro, marec 2011 | Zoran Banovič |