Ubuntu že ob namestitvi ponuja kopico programov in orodij. Lahko bi rekli, da je v njem kar vse, kar potrebujemo za osnovno, pa tudi resnejše delo. Pa se najprej posvetimo resnemu delu. Kot je bilo pričakovati, je v Ubuntu nameščena slovenska različica OpenOffice.org. A ta ni razporejena tako, kot smo to navajeni v Windows. Ubuntu v meni Programi privzeto postavi med drugimi tudi menije Pisarna in Grafika, kamor ustrezno razporedi posamezne komponente paketa. Tako je komponenta Draw postavljena v meni Grafika, Writer, Calc in Impress pa v meni Pisarna. Kakor koli že, OpenOffice.org, je poslovenjen pisarniški paket, ki se vsekakor lahko kosa s komercialnimi programi s tega področja, o čemer smo v Mikru že večkrat pisali. Omogoča tudi odpiranje in shranjevanje velike večine dokumentov, narejenih v drugih pisarniških zbirkah, kar pomeni, da uporabnik ni omejen le na OpenOffice.org. Hkrati je zadeva na videz zelo podobna različicam Microsoftovega Officea pred različico 2007, torej ko še ni bilo opravilnega traku. Prepir o tem, ali je boljši Microsoftov Office ali OpenOffice.org, je neumnost. Microsoftov Office je res nekoliko boljši, vendar v veliki meri na področjih, ki jih povprečen uporabniki redko ali celo nikoli ne uporablja, tako da je vprašanje, ali so ti »dodatki« vredni cene, ki jo moramo plačati zanj.

Druga naloga, ki jo mora dobro obvladati operacijski sistem, je internet. Posebej brskanje in elektronska pošta. Ubuntu 10.04 ima privzeto nameščen Firefox 3.6, s čemer ni nič narobe. Zelo čudno in narobe pa je, da je v njem privzeto nameščena angleška različica in ga je treba najprej »posloveniti«. To seveda ne pomeni, da bo treba karkoli prevajati, le datoteko sl.xpi (ki jo najdete na naslovu:
http://releases.mozilla.org/pub/mozilla.org/firefox/releases/3.6.13/linu... oziroma http://tinyurl.com/69y6b3k, da vam ne bo treba toliko pisati) je treba namestiti. In to tako, da jo najprej snamemo, potem pa s File > Open kar odpremo v Firefoxu. Lahko pa si seveda namestite tudi kak drug brskalnik, recimo Chrome, ki je prav tako na voljo.

Če uporabljate vgrajeno funkcijo sinhronizacije v Chromu ali ustrezen dodatek v Firefoxu, lahko brez težav uvozite tudi zaznamke, gesla in podobno iz obeh programov, ki tečeta v sistemih Windows.

Kar zadeva elektronsko pošto, je privzet odličen program Evolution. Ta se lahko vsekakor meri z Outlookom, posebej pri domači in tudi ne zelo zahtevni poslovni uporabi. V njem je mogoče praktično vse, kar je mogoče z Outlookom − preprosto nastaviti poštne predale, vsebuje možnost dodajanja map, izdelavo lastnih filtrov, vsebuje filter neželene pošte (SpamAssasin), koledar, opomnik, skratka večino stvari, ki jih uporabljamo tudi v programih v okolju Windows. Manjkajo morda le napredne funkcije, kot na primer skupinski koledar, kar pa je mogoče rešiti tudi na drug način. Evolution je Outlooku po funkcionalnosti torej dokaj podoben. Edina težava pa je v tem, da ne zna uvoziti stikov in sporočil iz Outlooka. Če imamo dosedanjo pošto in stike tam, smo lahko v težavah. A te gre rešiti, le malce čuden postopek je treba ubrati. Za prenos namreč uporabimo program Thunderbird v okolju Windows. Če ga tam namestimo, bo znal uvoziti sporočila in stike iz Outlooka. Ko to naredimo, zaženemo Ubuntu in iz mape na disku, kjer je operacijski sistem Windows in kamor Thunderbird shranjuje svoja sporočila (običajno je to C:\Documents and Settings\Upor_Ime\Application Data\Thunderbird\Profiles), prekopiramo vse, kar je v tej mapi, v mapo home/Upor_Ime/.evolution/mail/local (še prej pa v brskalniku datotek izberemo Pogled > Pokaži skrite datoteke). In to je vse. Evolution in Thunderbird namreč uporabljata enako strukturo zapisa in se zato med seboj dobro razumeta. Ob naslednjem zagonu Evolution bo ta prebral ustrezne podatke in naslovi ter pošta bodo tu.

Imamo torej pisarniško zbirko in različna interneta orodja. Zdaj potrebujemo še zabavo. Vanjo sodijo glasba, filmi, fotografije in še kaj. Kaj od tega nam lahko ponudi Ubuntu?

Kot privzet predvajalnik je izbran Rhythmbox. Ta se lahko, kar zadeva predvajanje glasbe, kosa z vsemi, tudi z Windows Media Playerjem. Pesmi odlično predvaja, če še nimamo nameščenega ustreznega kodeka, ga najde sam, če z njim »ripamo« kak CD, sam najde sliko albuma in seznam pesmi in še kaj bi se našlo.

Z DVD-ji pa ni tako preprosto. Privzeti predvajalnik Movie Player je zelo okoren in se precej zatika, zato je morda bolje uporabiti kak drug predvajalnik, kot na primer VLC Player ali Bangarang. Kako ju namestiti, pa malce pozneje.

K multimedijem sodijo tudi fotografije. Privzet program za delo z njim je F-spot, ki je povsem soliden, saj omogoča osnovne operacije, kot so obrezovanje slik, zmanjšanje rdečih oči, korekcijo barv in še kaj, vendar je malce čuden za uporabo. Zato je bolj smotrno, če uporabite recimo Picaso (no ja, ta tudi ni ravno hudo prijazna), če ste je vajeni iz okolja Windows, lahko pa uporabite tudi recimo programe tipa Gimp ali Krita, ki sta sicer bolj programa, ki konkurirata Photoshopu, vendar tudi omogočata obdelavo fotografij.

Moj mikro, marec 2011 | Zoran Banovič |