Tudi Sega je bilo eno od podjetij, ki se je v začetku devetdesetih bojevalo za svoje mesto pod konzolnim soncem. Že leta 1988 so pokazali, da so pripravljeni na tveganja. Takrat so namreč izdali svoj Mega Drive, ki je bil 16-bitna konzola, kar je bila takrat dokaj pogumna poteza. Nintendo na primer je za tak korak potreboval še skoraj tri leta. A ko je leta 1991 Nintendo izdal svojega paradnega konja Super Nintendo, je Mega Drive s svojo zastarelo grafiko deloval zaprašeno, čeprav pod pokrovom ni vseboval nič kaj slabšega »motorja«. Sega je morala nekako odgovoriti. A odgovora ni našla v novem izdelku, pač pa v precej dragi nadgradnji starega Mega Driva. Leta 1992 so predstavili Mega CD, ki je bil v Evropi na voljo šele leta 1993, stal pa je skoraj 600 DEM, torej sedanjih 300 evrov, kar je za nadgradnjo skoraj pet let stare naprave krepko zasoljeno. Pri tem pa ni šlo za ne vem kakšno nadgradnjo. Mega CD je bil le pogon CD-ROM z nekaterimi dodatki. Zadeva je sicer dobila zelo kakovosten zvok, drugih prednosti pa ni bilo veliko videti. Tudi zato, ker takrat igre niso zasedale toliko prostora – največ so ga zasedali uvodni filmi, kar pa je malce premalo za tako drago nadgradnjo. In Mega CD se je spotaknil. Sega si je morala izmisliti nekaj drugega.
Zoran Banovič
