Iz do zdaj zapisanega lahko vidimo, da je bil začetek devetdesetih poplavljen s konzolami. Po gromozanskem uspehu dveh Nintendovih modelov si je kos kolača zaželel marsikdo. In podjetje 3DO, ki je nastalo s pomočjo nekaj velikih igralcev na področju elektronske industrije, ni bilo izjema. Podobno kot Pippin je tudi 3DO dal na trg le specifikacijo strojne opreme, licenco pa je nato kupil Panasonic in začel s proizvodnjo pod imenom 3DO Interactive Multiplayer. Sledila sta mu še Sanyo in Goldstar, a so se njuni izdelki razlikovali le po zunanjosti.

3DO pa v primerjavi z že opisanimi nesrečniki ni imel težav s kakovostjo. Grafično je bil izredno zmogljiv, tudi na 3D-področju, in tudi kar zadeva multimedijske vsebine je podpiral marsikaj (CDA. Photo-CD, CD+G in tudi MPEG z dodanim modulom). Težava pa je bila v ceni. Leta 1993 so si 700 dolarjev oziroma preko 100 DEM v Evropi lahko privoščili le redki. Sicer so zaradi zmogljivosti 3DO podprli nekateri proizvajalci iger, kot sta Electronic Art in Capcom, a je bila konzola očitno predraga, da bi zares uspela, čeprav je bila precej uspešnejša od do zdaj opisanih.

Zoran Banovič