Ko se otrok uči hoditi, so še posebno pomembni različni motivatorji, kot so tipke in vrtljiva kolesca domačih večpredstavnih naprav. Zato ni dobro, da mu to veselje vzamemo. Vendar je čisto nekaj drugega, ko moramo namesto priljubljene oddaje 'skenirati' programe, ali pa da se naprava zaradi nenehnega prižiganja in ugašanja pokvari. Mnogi si poskušajo pomagati z lepilnim trakom, a ta ni vsemogočen. Malček se ga hitro nauči odlepiti, kar pa je lahko tudi nevarno, če ga pri tem zaužije. Kar sama se porodi odlična zamisel, da bi napravam električno onemogočili tipkovnice in bi lahko otrok po mili volji vrtel kolesca in pritiskal gumbe. Vendar to ni vedno ravno preprosto. Paziti moramo tudi, da ne izgubimo garancije, če jo naprava še ima.

Delovanje vgrajenih tipkovnic

Vse novejše večpredstavne naprave vsebujejo mikroračunalniški čip, ki skrbi za shranjevanje nastavitev ter nadzira in uravnava delovanje naprave. Nanj je praviloma priključena tudi tipkovnica. Najstarejša in najpreprostejša je kontaktna tipkovnica, kjer s pritiskom na tipko ustvarimo električni kontakt. Novejše, membranske tipkovnice delujejo podobno kot standardna tipkovnica za PC. Ob pritisku na tipko ne ustvarijo električnega kontakta, ampak le določeno kapacitivnost, ki jo zazna mikrokrmilnik tipkovnice. Vsaka tipka je nanj povezana s svojim vodom. Velike tipkovnice imajo namesto tega tipke razporejene v matriko z N-napajalnimi vodi in M-izhodi. Mikroračunalnik aktivira enega od napajalnih vodov oziroma vrstico tipk, nato pa prebere vrednosti iz izhodov.

Danes se za majhne vgrajene tipkovnice, ki omogočajo detekcijo pritiska le na eno tipko hkrati, uveljavlja enostavnejše načelo. Tipkovnica deluje kot majhen napetostni ali tokovi vir, ki je prek le treh vodnikov (napajanje, analogni izhod, masa) povezan z ostalo elektroniko. Kontaktne tipke so povezane v preprosto uporovno vezje, ki da ob pritisku na vsako od njih drugo napetost. Izhod je vezan neposredno na vhod mikroračunalnika, ki ima že vgrajen analogno-digitalni pretvornik. Na ta način se proizvajalci rešijo gore kablov in povezav na tiskanih vezjih. Edina ovira, da tega niso uporabljali že veliko prej, je potreba po analogno-digitalni pretvorbi, ki je z vse večjo integracijo in večanjem zmogljivosti mikroračunalniških čipov vanje že standardno vgrajena.

Kako se lotiti dela?

Najprej preverimo, ali ima naprava še veljavno garancijo. Če je nima ali nima posebne zaščite, na podlagi katere bi lahko serviser odkril, da smo napravo že odprli, se lahko lotimo dela. V nasprotnem se moramo odločiti, ali smo pripravljeni tvegati izgubo garancije, kar pri poceni napravah (do petdeset evrov) navadno ni velika skrb.

Na začetku velja opozorilo, da potrebujemo za uspešno delo vsaj osnovno znanje elektrotehnike.

Zelo dobro je tudi, če pred začetkom dela na internetu poiščemo ali na drug način pridobimo servisno knjigo. Veliko specializiranih spletnih strani omogoča zastonjski in/ali plačljivi prenos digitaliziranih (skeniranih) ali digitalnih servisnih knjig, ki so večinoma v datotekah PDF. Naštejmo jih le nekaj: http://www.eserviceinfo.com, http://www.servicetron.com, http://www.service-manuals-e.com, http://www.electronica-pt.com, http://204.197.251.177, http://www.webstatschecker.com, http://www.mobipdf.com, http://getmanual.com, http://911manuals.com, http://smanuals.ru.

Večina zahteva, da se registriramo (lahko uporabimo katere koli podatke, ki so verjetni).

Pogosto je ista servisna knjiga dostopna prek več različnih spletnih strani, vendar ni povsod plačljiva. Med zastonjskimi spletnimi stranmi je tudi www.eserviceinfo.com, kjer smo največkrat našli iskano. Spletna stran tudi ne zahteva registracije, vseeno pa ima omejitev količine prenesenih datotek na dan (50) in na mesec (500) za določen IP-naslov.

Za uspešno iskanje servisne knjige moramo najprej v originalnih navodilih poiskati natančne podatke proizvajalca in tipa naprave. Le izjemoma, če originalna servisna knjiga ni na voljo, se lahko odločimo za knjigo podobne naprave. Vendar, pozor! Podobne naprave nimajo vselej skoraj enake oznake tipa in obratno. Ali nam bo neoriginalna servisna knjiga v pomoč, bomo ugotovili šele, ko se bomo lotili razdiranja. Po drugi strani so servisne knjige pogosto dostopne v več delih oziroma datotekah, od katerih potrebujemo prav vse, če hočemo z orodji za stiskanje in razširjanje datotek (na primer WinZip) izluščiti vsebino. Ker zastonjske spletne strani s servisnimi knjigami ne bi mogle preživeti brez finančne podpore, so povezave za nalaganje datotek pogosto dobro skrite v tekstovnih povezavah, pri čemer je vse naokoli 'posejano' z oglasi, ki jih nespreten spletni deskar vsaj nekaj pritisne, preden vse natančno prebere in prenese vsebino, in s tem prispeva svoj 'davek' za vzdrževanje spletne strani.

Razstavljanje in sestavljanje

Razstavljanje in sestavljanje naprav navadno zahteva veliko natančnosti, v nekaterih primerih pa tudi ročnih spretnosti. Včasih si je dobro pomagati tudi z digitalnim fotoaparatom, s katerim dokumentiramo faze razstavljanja, da bi potem vse vijake znali priviti nazaj v pravem vrstnem redu. Še posebno moramo paziti na razne kaveljčke in zatiče, ki se lahko pri razdiranju odlomijo, čeprav je na splošno večje naprave veliko lažje razdreti kot na primer mobilni telefon.

Če imamo servisno knjigo s podrobnimi načrti ohišja, električnih vezij in morda celo načrti plošč tiskanih vezij, si vse postopke natančno oglejmo. Preden odvijemo prvi vijak, si že lahko naredimo tudi načrt, kaj bomo spremenili. V našem primeru iščemo povezavo med vgrajenima tipkovnico in mikroračunalnikom. Najboljše je, če je tipkovnica na posebni ploščici tiskanega vezja in povezana s kablom, ki ima na koncu miniaturni vtikač. Potem kabel enostavno previdno izpulimo in napravo ponovno sestavimo. Več dela je, če je tipkovnica povezana z vezicami ali pa je na isti ploščici tiskanega vezja kot krmilni mikroračunalnik. V tem primeru se splača iskati morebitne vezice, ki jih lahko odspajkamo in s tem prekinemo pot signala s tipkovnice. Najtežje pa je takrat, ko je treba na ploščici tiskanega vezja z nožkom prekiniti določene vezice, kar navadno ni priporočljivo, saj morda pozneje tipkovnice ne bomo več mogli priključiti nazaj. V takih primerih je morda bolj priporočljiva mehanska zaščita, s katero preprečimo premikanje tipke.

Nekoliko bolj zapleten je tudi primer, ko želimo omogočiti vklop/izklop tipkovnice na primer s pomočjo releja iz osebnega računalnika. V tem primeru potrebuje osebni računalnik ustrezno strojno podporo (na primer Vellemanov komplet za sestavljanje K8055: www.velleman.eu). Hkrati mora biti ohišje naprave dovolj prostorno, da omogoča vgradnjo relejev, ne da bi ti pri tem ovirali pretok zraka skozi ohišje, če je potrebno hlajenje (na primer avdioojačevalnik).

Moj mikro, November December 2012 | dr. Simon Vavpotič |