Da ne bi mlatili prazne slame, smo se lotili nekaj konkretnih predelav. Najprej smo za Philipsov televizor LCD 32PFL5322/10 poiskali servisno knjigo. Ob tem povejmo, da ima Philips poseben sistem označevanja servisnih knjig, saj je treba namesto tipa naprave podati tip ohišja naprave, v našem primeru LC7.1E+LA. Potrebno je bilo kar nekaj spletne 'telovadbe', da smo prišli do tega podatka, saj ga v uporabniških navodilih televizorja ni, zato smo morali pridobiti več servisnih knjig in primerjati fotografije ter v njih iskati navedbe, na katere izdelke se nanašajo. Ostalo je bilo dokaj enostavno. Že iz blokovnega diagrama je bilo očitno, da je tipkovnica na svoji ploščici tiskanega vezja. Nato smo poiskali načrt tega vezja, kjer je bilo očitno, da je povezana z vgrajenim mikroračunalnikom zgolj s tremi vodniki in ni povezana z infrardečim sprejemnikom (za daljinski upravljalnik). Vse, kar je bilo še treba narediti, je bilo odviti zaščitni plastični pokrov televizorja, izpuliti kabel in televizor 'zapakirati' nazaj.
Z nekoliko drugačnim problemom smo se srečali pri Sonyjevem radijskem sprejemniku ST-SB920QS (komponenta). Z iskanjem servisne knjige ni bilo večjih težav, zato pa se je izkazalo, da je krmilni mikroračunalnik na isti ploščici tiskanega vezja, na kateri je hkrati tudi prikazovalnik. Razstavljanje je opisano v servisni knjigi. K sreči smo na tiskanem vezju našli vezici (K1 in K2), ki povezujeta tipkovnico z mikroračunalnikom, nato pa še vezico, katere odklop prepreči delovanje kolesca za izbiro radijskih kanalov. Želeli smo tudi možnost, da bi lahko s PC-jem kadar koli tipkovnico in kolesce za izbiro kanalov priklopili nazaj. Zato smo v večinoma prazno ohišje vgradili še en dvokontaktni (za tipkovnico) in en enokontaktni rele (za enkoder kolesca) in iz ohišja speljali trižilni krmilni kabel do prej omenjenega krmilnika K8055. Deluje brez težav! Na voljo je tudi opcija, da malčku dovolimo spremembo kanala (vklopimo samo rele za kolesce), obenem pa ne more s tipkovnico zmešati prednastavljenih postaj. Poleg omenjenega je bilo treba še onemogočiti tipko za vklop in izkop, tako da je radijski sprejemnik več čas vključen in se vedno prižge prek ojačevalnika. Zadoščala je enostavna prevezava kontaktov s koščkom električnega kabla, z manj kot enim centimetrom bakrene žice. Bistveno je bilo, da s tem nismo zmanjšali varnosti naprave in da se prevezava v nobenem primeru ne more odtrgati zaradi tresenja.
Tretjo, povsem drugačno rešitev pa smo uporabili za videorekorder JVC HR-V510. Servisne knjige žal nismo našli. Pazljivo razdiranje naprave pa je odkrilo zanimivo podrobnost, da vsebuje samo eno samo veliko ploščo tiskanega vezja, ki je ni mogoče enostavno odstraniti, saj bi morali prej razstaviti pogon za videokasete. Slednjega ni mogoče ponovno pravilno sestaviti brez posebnega orodja. Zanimivo je bilo tudi, da je prednja plošča videorekorderja z vratci za videokasete brez vsakršne elektronike. Tipke na njej imajo plastične vzvode, s katerimi pritiskamo pravokotno navzdol na klasična mikrostikala na vodoravno ležečem tiskanem vezju. Iz starega kemičnega svinčnika smo naredili trdo plastično cevko, ki smo jo poveznili prek mikrostikala in prelepili z izolirnim trakom, da se pri pritiskanju tipke za vklop ne bi spodmaknila. S tem smo preprečili vklop ali izklop videorekorderja brez daljinskega upravljalnika, kar je hkrati tudi povsem dovolj, saj ga redko uporabljamo.
Kot zadnje smo se lotili prednje plošče MS-Techovega ohišja MC-380 za PC, ki deluje kot večpredstavni center, in onemogočili tipki za ponovni zagon (angl. reset) ter vklop in izklop. Prva sprememba je bila samoumevna, saj smo le odklopili ustrezen konektor na matični plošči, druga pa je zahtevala malo več dela, saj je moral infrardeči sprejemnik (IR) ostati priklopljen, drugače računalnika niti z daljinskim upravljalnikom ne bi mogli več vklopiti ali izklopiti. Sprejemnik IR je vgrajen v ohišje in ima svojo ploščico tiskanega vezja. Z osnovno ploščo je povezan prek kontaktov za glavno stikalo. Tipka za vklop in izklop je na tiskanini, ki je povezana s tiskanino sprejemnika IR. Na povezovalnem konektorju je treba samo izvleči kontakt in ga nato izolirati, kar naredimo tako, da z majhnim ploščatim izvijačem privzdignemo zatič in bakreni kontakt brez izolacije izvlečemo. Kontakt nato ovijemo z električnim izolirnim trakom in ga prilepimo na ohišje, tako da ne more priti v stik z drugo elektroniko.
Sanje – malčku omogočiti neškodljivo zabavo z domačo elektroniko – lahko postanejo resničnost, vendar pa ne moremo reči, da je to povsem vsakdanje. Pomembno je predvsem, da smo pri delu natančni, zbrani in pazljivi, da ne poškodujemo dragih naprav. Morda pa je še najbolj enostaven ukrep, da v Windows redno zaklepamo namizje, tako da pritisnemo kombinacijo tipk <ctrl> + <alt> + <delete> in <return>, ali posebno tipko, ki jo sami določimo in ji dodelimo to funkcijo (samo pri boljših tipkovnicah).
Moj mikro, November December 2012 | dr. Simon Vavpotič |
