Če je negativ nekaj, kar ima potencial za veliko spreminjanja, je fotografijo težje spreminjati. Hec je, da prav vsi digitalni fotoaparati najprej naredijo posnetek RAW. Saj iz senzorja ne more priti drugega kot to, koliko svetlobe je zadelo določeno točko senzorja. V fotoaparatu sta seveda procesor in naložena programska oprema, ki ima tovarniško določene nastavitve, kaj početi s posnetkom RAW. Vse od ostrenja, povečave kontrastov, povečanja intenzivnosti barv, popravki osvetlitve in še in še. Nekateri aparati omogočajo tudi določene odmike od tovarniških nastavitev. Tako si lahko pripravite nastavitve po svojem okusu. Zanimivo je, da gre za popolnoma isto zadevo kot v primeru, ko sami urejamo posnetke RAW, le da vse prepustimo fotoaparatu. Ko je zadeva opravljena, se v večini aparatov, posebej v kompaktnih, posnetek RAW izbriše in na kartici ostane le JPEG. Tako imamo takoj posnetek, ki je uporaben tudi brez posebne dodatne obdelave.

Prednosti zapisa JPEG sta torej hitrost in lahkotna uporaba. Format JPEG poznajo prav vsi programi za ogled in obdelavo fotografij, brskalniki pa vam brez težav postrežejo s predogledom v poljubni velikosti. Zapis JPEG uporabljajo vsi fotoaparati. In vsi enakega, saj je format standardiziran. Tudi z najnovejšim fotoaparatom narejen posnetek JPEG si je mogoče ogledati in ga in obdelovati tudi s precej zastarelim programom in v zastarelem računalniku. Ne potrebujemo torej posebne programske opreme.

To je dejansko velika prednost. Pa prihranek časa, ker ni potrebe po dodatni obdelavi. Dobro, priznam, tudi posnetke JPEG boste želeli obdelati, posebej če pridejo iz fotoaparata DSLR, in še bolj, če imate v aparatu tovarniške nastavitve in se vam ne da ubadati s svojimi nastavitvami. A popravki navadno ne bodo drastični, in če ne pretiravate z obdelavo, vam format JPEG ponuja še vedno dovolj manevrskega prostora za vse, kar potrebujete. Posebej če imate fotoaparat nastavljen na najvišjo kakovost in najmanjše stiskanje posnetkov JPEG.

Eden od argumentov zagovornikov zapisa JPEG je tudi ta: »Če si dober fotograf, ne potrebuješ toliko popravkov, torej ni potrebe po formatu RAW.« Ajoj, poznam veliko dobrih fotografov, pa tudi če uporabljajo zapis JPEG, še vedno kaj brkljajo po fotografiji, preden so res zadovoljni.

Je pa zapis JPEG zelo uporaben, ko je TREBA zelo hitro poslati fotografije uredniku ali jih dati naročniku, pa ne bodo uporabljene v velikem formatu, ampak bodo končale kot sličice v časopisu. Tudi če boste fotografije objavili na spletni strani, je ta zapis popolnoma dovolj. Ne samo da je dovolj, ne boste opazili razlike med enim in drugim.

PRETVORBA IZ ZAPISA RAW V JPEG

Ravno tukaj se navadno lomijo kopja. Uporabnik XY poskusi najprej JPEG in potem še isti posnetek naredi v zapisu RAW, ki ga obdela s poljubnim programom. In glej šmenta, razlika je pogosto zelo opazna. In potem se en uporabnik navduši nad enim, drug pa nad drugim zapisom. Če malo razmislimo, je razlika nujna. Fotoaparat uporabi pač svoje privzete nastavitve, po drugi strani pa sami uporabimo v programu nekaj popolnoma drugega, kar se sklada z našim okusom. Ja, potem ni čudno, da nam je bolj všeč tisto, kar smo sami nastavili. Če bomo sami predstavili fotoaparat, pa bo razlika seveda manjša. Enaka razlika bo tudi, če bomo pustili, da program uporabi svoje »avtomatske« nastavitve. Še več. Če bomo isto datoteko RAW pretvorili v JPEG z različnimi programi ,bo tudi vidna precejšnja razlika, saj vsak proizvajalec programske opreme zadevo izdela s svojimi idejami, kako se mora pretvorba odvijati.

Moj mikro, april 2011 | Slavko Meško |