Večina popolnoma normalnih in zadovoljnih uporabnikov kompaktnih fotoaparatov se bo tukaj začela spraševati, kaj mi je in o čem sploh nakladam, ker se s to »težavo« ne srečujejo. No, nekateri kompaktneži že znajo shraniti tudi tako imenovane surovo (RAW) fotografijo, v glavnem pa tak način zapisa poznajo DSLR-ji že dolgo. Zdaj so se jim pridružili še fotoaparati EVIL in micro 4/3. To so tisti malčki, ki so videti kot kompaktni, pa se lastniki hvalijo, da imajo vse, kar imajo veliki, se pravi izpeljive objektive, tak senzor kot DSLR-ji, le zrcalo jim manjka. Tako je tudi prerekanje o prednostih zapisa RAW ali JPEG domena tistih »tapravih« fotografov, pa čeprav amaterskih, ki imajo take »taprave« fotoaparate.
Ljudi je treba razumeti. Prerekanje o tem, ali je boljši Nikon ali Canon, je toliko premleta tema, da je potrebno še kaj za popestritev fotografskih družabnih srečanj, sicer bi se prej ali slej začeli prerekati o tem, kdo ima večjega ... fotoaparat, seveda. Takšnim prerekanjem pa prav nič ne škodi, da gre za samo dva različna načina zapisa fotografije, ki imata vsak svoje prednosti in slabosti.
RAW
Obliko zapisa RAW nekateri opisujejo kot negativ, ki ga ni mogoče spreminjati in lahko služi kot dokaz avtentičnosti fotografije. Glede na to, da v bistvu to ni zapisana fotografija, ki bi si jo lahko brez težav ogledali, ampak le kupček podatkov iz senzorja digitalnega fotoaparata je to še smiselna trditev. Format se imenuje »surov« (RAW), ker ni primeren za ogled in je za prikaz fotografije treba uporabiti primerno programsko opremo, najpogosteje splošno imenovano kar RAW-pretvornik. Ker gre za neobdelane podatke, so ti zelo specifični za določen model fotoaparata. V datoteki je torej zbirka podatkov iz samega senzorja (najmanj 8-bitni zapis za posamezno barvo in 12-bitni zapis za lokacijo točke čeprav novejši fotoaparati uporabljajo precej več bitov za zapis teh podatkov), v glavi datoteke pa so vpisani vsi podatki o uporabljenih nastavitvah fotoaparata v trenutku zajema fotografije. Torej so dodani podatki o barvni temperaturi, ostrenju, nasičenju ..., vsem, kar lahko nastavite v fotoaparatu in bi bilo pri posnetku JPEG opravljeno v samem aparatu in shranjeno kot fotografija JPEG. Torej, podatki so na voljo in zapisani, niso pa uporabljeni.
Ko zaženemo katerega od programov za ogled in pretvorbo fotografij RAW, nam ta postreže z vsemi podatki in prikaže fotografijo brez obdelave. Se pravi, tako prikazana fotografija je manj ostra, šibkejših kontrastov, zaradi načina zapisa pa z nekoliko večjim dinamičnim obsegom, samo za branje, skratka potrebna obdelave. Potem lahko uporabimo podatke, ki so zapisani v sami datoteki ali jih spremenimo s programom. Pri tem ne spreminjamo podatkov fotografije (tega, kar je zajel senzor), ampak le to, kako bodo podatki prikazani. RAW datoteke so tudi večje kot JPEG, saj vsebujejo vse podatke. Nič ni izpuščeno. Tako približno opisano in dovolj za razumevanje zadeve.
Kaj to pomeni v praksi? Če pogledamo številke, bi pričakovali veliko, v resnici pa to drži in tudi ne drži. Proizvajalci reklamirajo, da je mogoče popraviti zgrešeno osvetlitev, tudi ko to pri zapisu JPEG ne bi bilo več mogoče. Dejstvo je, da pošteno presvetljene fotografije (ali obratno), ko senzor ne more več registrirati podatkov, ker so zanj preprosto zunaj območja, ne boste mogli popraviti. Meja med tem, kaj lahko popravite pri normalnih razmerah pri formatu RAW in JPEG, je zelo ozka in večina fotografov se ne zmoti tako malo. Če se, se navadno usekajo pošteno ali pa nič. Dobro no, saj se včasih tudi ravno toliko, kot je še mogoče popraviti v surovem formatu. Razlika je nekoliko večja pri slabih svetlobnih razmerah, če želite pozneje temne dele zelo posvetiti. Ali zelo spreminjati nastavitve fotografije, kjer je zapis oblačnega neba z zelo veliko barvami in prehodi. Pri večjem stiskanju datoteke JPEG se takšni podatki že lahko izgubijo. In če potem takšno fotografijo močno spreminjate ali jo zelo povečate, se kaj rado pojavijo kvadratki in ostri prehodi med barvami. Pri manjšem stiskanju datoteke JPEG pa razlika ni ravno takšna, da bi se videla pri normalnem ogledu na monitorju ali pri izdelavi fotografij, tudi če niso ravno v majhnem formatu. Kot rečeno, pa se pri velikih povečavah zadeva hitreje opazi. Dejstvo pač je, da je »surovo« fotografijo lažje obdelovati kot že obdelano v fotoaparatu. Navadno z zmanjšanjem datoteke za zapis JPEG že izgubimo določene podatke, ki jih seveda ne moremo povrniti. Lahko jih samo spreminjamo ali izpustimo še kakšnega. Razlike med zapisoma pa so pri novejših fotoaparatih manjše, kot so bile nekoč oziroma so manj vidne pri vsakdanji rabi fotografij.
Zapis RAW pa nima samih prednosti. Posebna težava zapisa RAW je v potrebni programski opremi. Pogosto se zgodi, da je nov fotoaparat že na policah trgovin, potrebna programska oprema, ki bi vsem programom za ogled in obdelavo fotografij prevedla podatke v nekaj uporabnega, pa je še v razvoju. Tako je pogost primer, ko vsaj tisti, ki prvi testirajo nove fotoaparate, ne morejo preizkusiti zapisa RAW, ker si ne morejo ogledati fotografij. Pogosto tudi zelo znani programi za obdelavo fotografij ne izdajo dodatka za zapis RAW novih fotoaparatov za starejše različice svojih programov. Da bi pa morali kupiti nov program za obdelavo fotografij samo zato, ker ne pozna zapisa RAW novega aparata, je seveda čista groza. A vse to se tudi dogaja. Tako se postavlja vprašanje, kaj bo z zapisi RAW naših posnetkov čez nekaj let. Ali čez nekaj desetletij.
Ker je treba vsak posnetek najprej obdelati, da bi ga videli ali obdelovali naprej v katerem od programov, je zadeva nekoliko zamudna. Posebej ko delate veliko število posnetkov. Na voljo je sicer »masovna« obdelava, ki pa je uporabna samo za podatke, ki so na vseh fotografijah enaki. Če uporabljate avtomatsko nastavljanje beline in imate posnetke iz prostora, pa kakšnega v senci in tretjega na soncu, bo treba lepo obdelati vsakega posebej, za kar bo šlo kar nekaj časa.
Ker gre za poln zapis, so datoteke večje in prej napolnijo kartico. Hja, slednje zadnje čase niti ni prav kritično, saj so pomnilniške kartice dokaj poceni.
Moj mikro, april 2011 | Slavko Meško |
