Strojno prevajanje ima torej svoje omejitve, ki ne bodo tako hitro odpravljene. Obstaja še kakšna druga metoda, po kateri bi lahko recimo − prevedli splet? Eno od zanimivih idej je predstavil Luis von Ahn, profesor na univerzi Carnegie Mellon v ameriškem Pittsburghu. Fant (star je namreč 32 let) je znan po tem, da je bil gonilna sila projekta CAPTCHA (Completely Automated Public Turing test to tell Computers and Humans Apart). To je tista zoprna zadeva, ko morate nekako razvozlati tisti zabrisano in zakrivljeno besedilo, ki ga včasih najdete pri kakšni prijavi, namenjeno pa je preprečevanju, da bi elektronski naslov zajeli kakšni spamerji. Von Ahnov najnovejši projekt se imenuje Duolingo in naj bi v kratkem prešel v javno beta različico, zato se, če vas zanima, prijavite na http://duolingo.com/ in sporočili vam bodo, kdaj bo tako daleč. Ideja Duolinga, ki bo brezplačen, je v tem, da bi se učenje tujih jezikov lahko izkoristilo tudi za prevajanje, recimo spleta. Učenci bi na zaslonu videli besedilo, ki ga je treba prevesti v domač jezik. Ko bi šli z miško prek posamezne besede, bi se izpisal njen prevod, naloga učenca pa bi bila, da iz teh besed sestavi prevod celotnega stavka. In kaj je na tem tako posebnega? Pravzaprav nič, če za tem ne bi bilo še enega koraka. Prevod, ki ga ponudijo učenci, se bo namreč pozneje uporabil v prevajanju spleta, saj gre za dejanske stavke, ki jih najdemo na spletnih straneh. In če bi več ljudi prevedlo določen stavek enako, je verjetnost, da je prevod točen, zelo velika. Cilj projekta po besedah Von Ahna je v tem, da bi se celoten splet prevedel vsaj v največje, če ne kar vse svetovne jezike.

Ideja se morda zdi za lase privlečena, vendar prvi testi kažejo na to, da odlično deluje. Prevodi so po Ahnovih besedah izredno natančni in kakovostni, zadeva pa naj bi bila že zdaj, ko še niti ni v javnosti, na ravni, da lahko izzove profesionalne prevajalce. Poleg tega bodo prevodi tudi brezplačni in ker jih bo najverjetneje zagrabilo veliko ljudi, tudi hitri. Za večje jezike, kjer bo tudi veliko učencev, na primer za španščino, je zatrdil, da je mogoče celotno Wikipedijo na način Duolingo prevesti v 80-ih urah. Ko so Ahna vprašali ali misli, da je internet treba prevesti v vse te jezike je dejal, da si moramo za to vsekakor prizadevati. V svetu je namreč zelo malo ljudi, ki obvladajo dva ali tri jezike, kaj šele kaj več. Če bi imeli splet preveden v vse jezike, bi bile vse informacije vsem na voljo, kar bi bila dejanska informacijska revolucija. Alternativa je univerzalni internetni jezik, lingua franca, kar bi bila verjetno angleščina. To pa je angleškocentrična rešitev, s katero se marsikdo ne bi strinjal. Če ne zaradi drugega pa zato, ker vedno več neangleško govorečih nacij ugotavlja, da je prevladujoča angleščina v internetu povzročila zmanjšanje besednega zaklada v lastnem jeziku, kar je zaskrbljujoče. Če bi lahko ljudje pisali v lastnem jeziku in bi se potem vse skupaj kakovostno prevedlo v druge, bi se temu izognili. Je pa res, da bi potem slabše znali tuje jezike. Treba bo torej najti srednjo pot.

PRIHODNOST BO ENAKA

Zaradi omenjenih omejitev, ki jih prinaša strojno prevajanje, nekateri trdijo, da je tovrsten pristop pravzaprav napačen. To pa ravno zato, ker računalnik še dolgo ne bo dosegel »inteligence« človeka in bo vedno imel težave pri besednih igrah, sopomenkah in podobno. Za nezahtevno komunikacijo v smislu »koliko stane ta srajca«, »kje je WC« in podobno, bo strojno prevajanje sicer dovolj dobro, da pa bi kdaj lahko govorili o tem, da bo računalnik recimo prevedel Ano Karenino, pa seveda ne. Vsaj naslednjih 25 let ne.
Prav tako Ane Karenine ne bo mogoče prevesti po sistemu Duolingo. Pri leposlovju gre namreč za nekaj več kot le »faktografsko« prevajanje. Gre tudi za konsistentnost izrazoslovja. Si lahko zamislite, da bi recimo Harry Potterja prevajalo kakih 50 ljudi? Vsa tista imena, uroki in kaj vem kaj še vse? Da o dinamiki jezika in zgodbe, kjer iz toka zgodbe dejanje tudi začutimo, ne govorimo.

Bo pa morda napredek strojnega prevajanja celo motiviral ljudi, da se naučijo jezika. Če boste na primer imeli telefon ali drugo napravo, ki bo znala prepoznavati govor in sproti prevajala iz enega jezika v drugega, in če boste na primer nekaj mesecev živeli v, recimo Španiji, boste čez čas napravo verjetno poslali k vragu in se raje pogovarjali tako, kot smo se ljudje milijone let.

»Strojni« jezik ima torej svoje omejitve, ki jih še dolgo ne bo mogoče odstraniti. Zato lahko skoraj z gotovostjo trdimo, da učitelji tujih jezikov še nekaj časa ne bodo izgubili služb in da si otroci ne bodo mogli oddahniti, ker se jim ne bo treba učiti nepravilnih glagolov. Vendar je treba biti vseeno pozoren. Glede na to, kako skomercializirana postaja družba, ni dvakrat reči, da če ne bo šel Mohamed h gori, bo pa ta prišla k njemu. Strojni prevodi namreč bodo in vedno več jih bo. Če bomo postali zadovoljni z njimi po sistemu »pomembno je, da razumemo, za kaj gre«, bodo ti začeli prevladovati, to pa pomeni prvo stopnico do suhoparnega in osiromašenega jezika, ki v skrajnem primeru vodi v njegovo smrt. Naša dvojina na primer je že stvar, ki se je računalniki še ne bodo tako hitro dobro naučili, posebej pri prevodih v slovenščino. In če bomo zadovoljni s slabimi prevodi, se lahko zgodi, da bo izginila. Tega pa si ne želimo.

Moj mikro, oktober 2011 | Zoran Banovič |