Ne bi bilo ravno korektno do drugih, če bi rekli, da je Google, kar zadeva prevajanje, pionir, je pa res, da je na tem področju naredil veliko. Predvsem z načinom delovanja svoje storitve Translate. Ta deluje preko tako imenovanega statističnega prevajanja. To pomeni, da se je njihova storitev »učila« prevajanja prek statistične analize velikanskih količin dvojezičnih besedil. Večino teh besedil je Google dobil od Združenih narodov, saj tamkajšnje osebje letno prevede okoli 50 milijonov besed v šest uradnih jezikov. To pa pomeni, da imajo impresiven arhiv besedil v več jezikih in s statističnim učenjem na takšni količini besedila je Google po besedah Mika Fulkersona, podpredsednika v znani jezikovni šoli Rosetta Stone, naredil več, kot pa je naredila znanost v štiridesetih letih raziskav. Translate je zdaj dokaj impresivna storitev, ki je že zelo, zelo dobra.

Toda ali je res? Če se malo poigramo s storitvijo, ugotovimo, da je, kar zadeva velike jezike, kolikor toliko v redu. Če na primer besedilo prevedemo iz angleščine v nemščino in obratno, je rezultat precej sprejemljiv. Napak je sicer kar nekaj, predvsem kar zadeva vrstni red besed, a skupna slika je presenetljivo dobra. Morda tudi zato, ker imata oba jezika skupne korenine.

A slika se drastično spremeni, ko v prevod vključimo kakšne manjše jezike, kamor seveda sodi tudi slovenščina. Tu se lahko kar nakrohotamo. Velikokrat je prevod namreč podoben tistim nigerijskim pismom o tem, kako smo podedovali milijone. Fulkerson pravi, da »strojno prevajanje nikoli ne bo brez napak, saj tudi človeško prevajanje ni. Dajte več osebam prevesti isto besedilo in videli boste, da niti dva prevoda nista enaka, prevajalci pa se bodo med seboj večkrat na smrt skregali, kaj kakšna beseda pomeni v določenem kontekstu. In pri strojnem prevajanju je vse skupaj še potencirano, saj računalniki nimajo intuicije in zmožnosti razumevanja, tako da bodo pred veliko težavo, ko bodo naleteli na besedo, ki ima več pomenov in bo treba ugotoviti kontekst.« Helen Myers iz omenjene šole Ashcombe je dejala, da je treba strojno prevajanje vzeti zelo z rezervo, saj lahko privede do »groznih, groznih napak«. Pravi sicer, da ne smemo prepovedovati uporabe te in podobnih storitev, moramo pa biti zelo previdni, saj so prevodi, posebej kar zadeva neformalen govor, zelo nezanesljivi. Prevod besednih iger je namreč izredno naporna zadeva tudi za izkušene prevajalce, kaj šele da bi to lahko naredil stroj, in to sproti.

To trdijo učitelji. Kaj pa učenci? Ko so novinarji na šoli Ashcombe vpričo ravnatelja in profesorice vprašali študente, ali so že kdaj uporabili Google Translate, so najprej doživeli »dramaturško pavzo«, nato pa se je ena od študent dobro »izvlekla«. Ni odgovorila z da ali ne, rekla pa je, da zadeva »ni nikoli čisto natančna«. S tem je povedala, da storitev Translate sicer tu in tam uporabljajo, vendar se zavedajo njenih omejitev. Sošolec ji je pritrdil in rekel, da zadeva na ravni odstavka ali stavka ne deluje najbolje, je pa uporabna, če hočemo prevesti posamezne besede. Uporabna je torej kot slovar, ne pa kot zanesljiv prevajalni mehanizem.

Moj mikro, oktober 2011 | Zoran Banovič |