Atari je v sedemdesetih s svojim VCS-om in pozneje 2600 veljal za enega največjih asov na področju domačih računalnikov. V osemdesetih pa se mu je zadeva zalomila in konkurenti, kot na primer Nintendo s svojim Entertainment System, so ga na 8-bitni tehnologiji povozili. In to tako, da je 16-bitno generacijo naprav kar preskočil. Nato so se spravili skupaj, konsolidirali, strnili vrste in konec leta 1993 na trg poslali Jaguarja. Ta naj bi bil prva 64-bitna konzola na svetu in znak za ponovno vrnitev Atarija na prestol zabavne elektronike.

In na prvi pogled je res bilo tako. 3D-igre, kot na primer Alien vs. Predator, so tekle skoraj tako dobro kot na takrat šele napovedanem PlayStationu. A podroben pogled v drobovje je kaj hitro razkril, da vse ni tako žlahtno, kot naj bi bilo. Da naprava ne bi bila predraga, je Atari stavil na modularno tehniko. Tako je bilo igre mogoče kupiti tudi na posebnih pomnilniških čipih, kar pa ni omogočalo ravno veliko prostora za 3D-grafiko. Atari je obljubljal tudi CD-pogon, a ga je na trg poslal veliko prepozno, tako prepozno, da je bila škoda že stoejena. Do takrat se je namreč izkazalo, da je Jaguar cesar brez oblačil. V napravo so sicer res vgradili sodobne grafične procesorje, a ti se lahko še kako trudijo, pa naprava ne bo hitra, če bo imela le 16-bitni osrednji procesor Motorola 68000, ki s svojimi 13 MHz ni ponujal ravno velike hitrosti in tudi programerjem ni ravno olajšal dela. In ko je na trg prišel prvi PlayStation je bilo jasno, da je Jaguar obsojen na neuspeh. Programerske hiše namreč niso hotele sprejeti tveganja in so se raje odločile za konkurenco, ki je ponujala zmogljivejšo osnovo. In jaguar je tako postal Atarijeva zadnja konzola.

Zoran Banovič