ZAKAJ COACHING?

Coaching je postal trend. Glavni razlog je v tem, da se družba spreminja. Včasih smo se lahko oprli na tako imenovano podporno mrežo. Vaščani so v vsaki vasi vedeli, na koga se morajo obrniti za določen nasvet. Zdaj živimo ekstremno hitro in imamo tako malo stika s sosedi, sorodniki, prijatelji, znanci …, da bi praktično že vsak potreboval mentorja ali coacha. Coaching ali mentorstvo se veliko uporabljata na zelo različnih področjih. Na primer v šolah pa tudi drugod, kjer se to sliši malo nenavadno. Angleži imajo coaching za mlade mamice, ki morajo dojenčka pustiti doma in se odpraviti v službo. Ali pa mentoring za zapornike. Rezultati so tu presenetljivi. Če zaporniki med prestajanjem kazni dobijo mentorja, se v zapor ne vrnejo več. Med njimi ni povratnikov. Sicer pa običajno med 60 in 80 % zapornikov spet zaide na kriva pota.

Če učitelj verjame v učenca, bodo rezultati boljši. To dokazujejo številne študije. Tako so učence razdelili v dve naključni skupini. Učiteljem so za eno skupino rekli, da so to problematični učenci, ki se slabo učijo, za drugo skupino pa so jim rekli, da gre za zelo pridne in nadarjene učence. Rezultat? Veliko bolje se je odrezala skupina, za katero so učitelji verjeli, da je nadarjena, čeprav je šlo za študente s popolnoma enakimi sposobnostmi..

COACHING NAMESTO UPRAVLJANJA

Vsa podjetja se danes srečujejo z izjemno dinamičnimi okolji, seveda pa to velja še toliko bolj za IT-podjetja in okolja, kjer nove tehnologije narekujejo tempo. Tu sta odzivnost in ravnanje z zaposlenimi še toliko »občutljivejši« temi. Terry Levine, mednarodno priznana strokovnjakinja na področju coachinga, ki je predavala tudi pri nas trdi, da je upravljanje s kadri (HRM – Human Resource Management) »mrtvo« in je treba nanj pozabiti. »Odpovejte se upravljanju, začnite s coachingom!« je tudi njen moto teorije, ki jo zagovarja. Pri upravljanju skušamo s nadzorom in ukazi vplivati na ljudi in jih prisiliti, da bodo delali tisto, kar od njih želimo. Recept je poznan. »Povečati je treba storilnost, prodajo, izdelki morajo biti na trgu prej, z več funkcionalnosti … Če cilji ne bodo doseženi, bomo razmislili o zamenjavi. In zdaj se zmigajte!«. Terry Levine, ki ima s podjetji ogromno izkušenj, trdi, da to ne deluje več, da je upravljanje mrtvo in da to številna »pametna« podjetja že vedo. Upravljanje je bolj za stvari, upravljamo stroje, avtomobile … upravljamo s premoženjem, ljudje pa se nanj bolj slabo odzivajo. Vsi zaposleni so del tima in si zaslužijo odkritost, odprto komunikacijo, spoštovanje, podporo in usposabljanje. Coaching ljudem pomaga, da se pri svojem delu izkažejo, da delo opravijo po svojih najboljših močeh. Pri tem izkoristijo svoje spretnosti in talent, pridobijo pa še dodatna znanja in izkušnje. V sebi najdejo potenciale, za katere morda niso vedeli, da jih imajo. Te je treba poiskati in potem naprej razvijati. Ljudje, zaposleni v bistvu želijo doseči več, ker si vsak globoko v sebi želi uspeti. Coaching je orodje, ki to zagotavlja.

Ključnega pomena je tudi, da coach v podjetju skupaj z zaposlenimi spremembe tudi uvaja, razvija orodja, metode, tehnike, pristope … Da živi to, kar uči, in uči to, kar živi. Pomembno je, da nove ideje in vzorci zaživijo v praksi. Ideje na projekcijskem platnu so briljantne, navdušenje veliko, a ne traja dolgo. Svetovalec, predavatelj, mentor, trener … odide in vse je spet po starem. Največkrat je vsem znano, kako bi moralo biti in kaj bi bilo dobro, nekoliko težje je vse skupaj spraviti v prakso, opustiti stare in osvojiti nove metode in postopke, ki prinašajo boljše rezultate.

RAZMIŠLJAM, TOREJ SEM!

Ljudje zaradi vsakdanjih obveznosti, obilice dela, vsakodnevnih skrbi vse premalo razmišljamo o pomembnih stvareh. Na delovnih mestih smo prezaposleni, popoldne pa službeni tempo nadomesti družinski (šola, domače naloge, nastopi, taksi služba …), če seveda še kaj dela ne prinesemo iz službe domov. Pravega, globokega razmišljanja pa si ne upamo, ne zmoremo, ne znamo si zanj vzeti čas in si ga privoščiti. Prav tako kot telesna rekreacija je pomembna tudi umska. Vsaj 20 minut dnevno bi moral vsak posameznik nameniti izključno razmišljanju. Globokemu razmišljanju o pomembnih temah, pomembnih in težavnih vprašanjih. Zelo pomembno se je tudi znati pogovarjati sam s seboj. Še bolje pa je, da se pogovarjamo z nekom, ki je (na določenih področjih) boljši od nas. Le tako lahko napredujemo, osebnostno rastemo in raziskujemo notranje »vrhove in globine«, kjer nismo še nikoli prej bili.

Od časa do časa se moramo vprašati, ali to, kar delamo, prispeva h končnemu cilju. Vse prevečkrat izgubljamo ogromno energije in časa za povsem nepomembne stvari, ki niti malo ne pripomorejo k uresničitvi zastavljenih ciljev. Naloga coacha je, da nam odpre oči, nas od takega početja odvrne in nam pokaže pravo smer. Včasih nas presenetijo kakšni neurejeni detajli sicer izjemno uspešnih podjetij. V njih se vodilni vprašajo (ko razmišljajo in se pogovarjajo sami s seboj): Koliko ureditev teh podrobnosti prispeva k doseganju končnega cilja? Če je odgovor malo ali nič, potem lahko ta stvar še počaka in pride na vrsto pozneje. Ko so vse pomembne stvari urejene, pridejo na vrsto nepomembne. Vsekakor ne gre spregledati dejstva, da lahko smo sami sebi najboljši coach.

Moj mikro, Maj 2010 | Samo R. Zorko |