KDO JE COACH?

Coach je predvsem sogovornik, ki spodbuja posameznika, da se podaja na neznana področja svoje osebnosti. Zaposlenega spodbuja, da svojim realnim ciljem postavi prioriteto in ugotovi, kateri so najpomembnejši za uresničevanje strategije podjetja. Pomaga mu pri doseganju teh ciljev, vendar tako, da jih zaposleni realizira sam in tako sebi in podjetju zagotovi največjo storilnost in notranjo motivacijo. Skozi delovanje in razširjanja obzorij se posameznik zave, da so k osebni rasti prispevali njegova zagnanost, lasten trud, odločitve in dejanja ter da je za to zaslužen on sam, in ne coach. Zelo pomembno je, da stranka sama, brez predlogov, nasvetov in mnenj pride do rešitev. Ključna veščina coachev je, da poslušajo in postavljajo vprašanja. Veščina postavljanja izbranih, pomembnih in pravih (učinkovitih) vprašanj je eno izmed najpomembnejših in najznačilnejših orodij vsakega coacha. Učinkovita vprašanja so tista, ki posameznika spodbudijo k razmišljanju in raziskovanju idej, ki prej kot možnost niso obstajale. Pri vsakem coachingu se dogajata dva pogovora, eden v coachevi glavi, drugi pa v glavi učenca. Oba se morata vprašati, ali si res želita tega sestanka. Včasih so prav najpreprostejša, pa tudi najneumnejša vprašanja ravno najučinkovitejša. Sem sodi tehnika vizualizacije besed oziroma risanja in tehnika ekstremov – kje na lestvici sem trenutno, ali sem s tem zadovoljen ali mi koristi in kam bi želel priti v prihodnosti? Coach pozna pravila usmerjanja in pri tem uporablja povratne informacije. V odnosu mentor–učenec tudi naj ne bi bilo moči, z vidika pozicije sta si enakovredna. Vsak coach mora neprestano delati s sabo, investirati vase, sicer bo izgubil kondicijo in ne bo več uspešen. Dober coach je tisti, ki zna svojemu učencu pomagati prej kot v enem letu. Vse, kar se vleče dlje časa, kaže na neuspeh coacha.

MODELI

Vsako področje, ki je na svetu že dovolj dolgo, ima več modelov. Tako obstajajo modeli avtomobilov, letal, digitalnih fotoaparatov, oblek, modeli so v revijah različnih vsebin, modeli se sprehajajo po modnih brveh, modeli se nastavljajo fotografskim objektivom.

Modeli zagotavljajo pestrost ponudbe in prilagodljivost specifičnim razmeram, željam in potrebam. Obstaja tudi model za peko šarkeljna in potice, kakšnemu »modelu« pa rečemo model kar tako, ker je pač »model«.

Tudi coaching je skozi svoj obstoj in razvoj razvil različne tehnike, modele, pristope. Najbolj poznani in uporabljani modeli coachinga so:

• soaktivni coaching – coach in klient sta enakovredna sodelavca, sodelujeta pa z namenom zadovoljitve potreb klienta;
• transformacijski model – obsežen komunikacijski proces, kjer je coach kot vodja, ki klienta izziva in podpira, da postaja učinkovitejši (transformacija je ogromna sprememba, na primer iz gosenice v metulja, ko je proces zaključen, prejšnje stanje ne obstaja več);
• model GROW (Goal/Reality/Options/Wrap-up ) – coaching je opredeljen kot orodje, s katerim se odblokira klientov potencial, da ta postane učinkovitejši;
• petstopenjski model FLOW – sestavljen je iz petih korakov: vzpostavitve odnosa, zaznavanja odprtosti, opazovanja in ocenjevanja, aktivne vključitve klienta v proces in pogovorov coachinga;
• model SOS (Situation/Others/Self) – osredotoča se na klientovo preteklost in prihodnost;
• metoda ADAPT (Assess current performance/Develop a plan/Act on the plan/Progress check/Tell and ask) – akrostih pomeni po vrstnem redu oceno trenutnega stanja, razvoj načrta, delo s konkretnem načrtom, nadzor napredka in »povej in vprašaj«.

Coaching ne pomeni nekomu povedati, kaj naj naredi, ampak pomagati mu, da se sam odloči. To pomeni, da mora biti temu prilagojena tudi izvedba v vsakdanjem življenju: učinkovita uporaba spraševanja in poslušanja, pri čemer pa moramo imeti v mislih specifičen cilj.

V SLUŽBI IN DOMA

Bistvo coachinga je uvajanje sprememb, definiranje ciljev in mogočih aktivnosti za njihovo uresničitev. Ta pristop se nanaša tako na poslovni svet (delovno mesto) kakor tudi na zasebno življenje. Od začetka pa do danes se je razvilo kar nekaj različnih metod in pristopov, v splošnem pa jih lahko razdelimo v dva sklopa: coaching v poslovnem okolju in zasebnem življenju (personal coaching). V podjetjih (poslovno okolje) se izvaja za vrhunski menedžment (executive coaching), srednji menedžment (management coaching) ali druge sistemsko zaključene skupine oziroma time (coaching za razvoj kadrov, za voditelje …). Poslovni coaching je metoda, ki zagotovi podporo in priložnost za svetovanje individualni osebi ali skupini, da bi se ta zavedala načina, kako izboljšati učinkovitost svojega posla. Načinov izvedbe je veliko, lahko ena na ena, v obliki timskih delavnic ali pa na seminarjih velikega obsega. Seveda je individualni pristop z majhnim številom udeležencev najučinkovitejši, zaradi osebnega pristopa in ukvarjanjem z vsakim posameznikom posebej. V drugi sklop sodijo osebnostni coaching, coaching v zasebnem življenju (life coaching), ki ciljno vplivata na višjo kakovost življenja, coaching za zdravo življenje, za razvoj osebne kariere, za zmanjšanje telesne teže, coaching za odvajanje od kajenja, za izgubo strahu in negotovosti, coaching za zmanjsanje absentizma …

Pri življenjskem, osebnem in poslovnem coachingu gre za hkrati za kreativen in provokativen proces, ki je usmerjen k doseganju večje učinkovitosti in boljših rezultatov posameznika, prepoznavanju in aktiviranju skritih potencialov, spreminjanju in redefiniciji starih vedenjskih vzorcev in prepričanj. Življenjski coaching je metoda, ki posamezniku pomaga, da si določi in uresniči osebne cilje. Osnovan je na izvršilnem coachingu, ki sloni na tehnikah, razvitih v svetovalnem menedžmentu. Vsebino črpa tudi iz drugih ved, kot so sociologija, psihologija, retorika … Osebnostni coaching je izpopolnjen medsebojni odnos med posameznikom in coachem. Coach s pomočjo sposobnosti opazovanja in spretnosti, ki jih ima, pomaga posamezniku na poti do uresničitve ciljev. Za uspehe in dosežke je odgovoren vsak sam, za kar mora tudi prevzeti pobudo, coach mu pri tem samo pomaga.


Problemi in pasti coachinga
• zaposlovanje in najemanje napačnih ljudi, največkrat zaradi časovnega pritiska in želje po hitrih rezultatih (ne se zadovoljiti z manj);
• dajanje nerealnih obljub, ki jih ni mogoče izpolniti (čeprav morda v prvem trenutku delujejo stimulativno, so na dolgi rok vedno pogubne; upad motivacije zaposlenih);
• nesledenje dogajanju (coach mora v vsakem trenutku vedeti, kje je njegov »učenec« z napredovanjem, znanjem in veščinami);
• obtoževanje za napake (tega si dober coach ne sme privoščiti, saj to ni konstruktivna rešitev, poiskati je treba vzroke in jih odpraviti);
• ignoriranje problemov (»pometanje pod predpražnik« se ne obnese, oziroma velike probleme je treba reševati, ko so še majhni);
• nepriznavanje napredka (pohvala ima čudežno moč in izreden motivacijski učinek);
• postavljanje nerealnih ciljev vodi v izgubo verodostojnosti in medsebojnega zaupanja;
• nepotrpežljivost (potrpežljivost je »božja mast«)

Moj mikro, Maj 2010 | Samo R. Zorko |