Začetek devetdesetih je bil v znaku multimedijev. Vsi so govorili o tem. A izkazalo se je, da čas še ni bil pravi. Ljudje preprosto še niso bili tako »razsvetljeni«, da bi od zabavne industrije zahtevali naprave, ki bi omogočale zagon različnih medijskih vsebin.

Zato so se nekatera podjetja počutila poklicana, da tak interes vzbudijo. In med njimi je bil tudi Commodore. Ta je bil znan predvsem po domačih računalnikih, sam sebe pa je videl tudi kot »pionirja digitalne zabavne industrije«. Pri Commodorju so bili bolj pragmatični v razmišljanju kot recimo pri Nintendu. Stvari niso zastavljali na novo. Vzeli so svojo Amigo 500, jo preuredili, vgradili pogon CD-ROM in že je nastal »set-top box«, imenovan CDTV. Izvedba je, čeprav je naprava zaradi vgrajenega CD-ROM-a stala več kot takratnih 1000 DEM, obetala veliko. Posebej zato, ker je bilo z njo mogoče igrati tudi igre, pisane za Amigo, če smo na CDTV seveda priključili disketno enoto, pa tudi nekaj iger na CD-ju je bilo napisanih za CDTV. Naprava je vsebovala za takratne razmere zabaven brezžični krmilnik, a je imel težave s komunikacijo z napravo. A to ni bil glavni razlog za neuspeh. Ta je bil predvsem v tem, da si je Commodore napravo zamislil na temeljih Amige 500, kar je bilo za tiste čase dokaj zastarelo, posebej na področju multimedijskih vsebin, tako da se pisci programov in iger niso najbolj trudili. To pa je pomenilo tudi zaton CDTV.

Zoran Banovič