Nintendo je v svoji 120-letni zgodovini doživel mnogo vzponov in padcev, a projekt Virtual Boy je bil eden njihovih največjih polomov, če ne celo največji. Virtual Boy naj bi nasledil njihovega Game Boyja, a se to na srečo ni zgodilo. Na srečo? Da. Osnovna ideja igralne naprave je temeljila na posebnih očalih, ki pričarajo 3D-sliko z vdelanim LCD-zaslončkom,. Tako bi lahko uporabniki v očala priključili igralni plošček, očala nataknili na nos in že igrali prave 3D-igre. A ideja je eno, izvedba pa drugo. Ko so v očala vgradili vse potrebno, so ugotovili, da so prevelika in pretežka, da bi ji bilo mogoče imeti na nosu. Pretežka celo za to, da bi jih imeli pritrjene s trakovi okoli glave. Zato so se domislili čudne rešitve in zadevi dodali noge, s katerimi se je postavila na mizo. O prenosnosti, ki so jo napovedovali, s tem ni bilo nič. A to ni bil največji problem. Večji je bil ta, da takrat, leta 1995, tehnologija še ni bila tako daleč, da bi lahko na temeljih te Nintendove ideje naredili nekaj, kar bi imelo sprejemljivo sliko. Virtual Boy je sicer prikazoval 3D-sliko, a le v črno-rdeči barvi, torej monokromatsko. Načeloma to ne bi bilo tako slabo, če ne bi skoraj vsi uporabniki že po krajšem času igranja začeli tožiti, da jim je slabo in da megleno vidijo. Virtual Boy se je kratek čas prodajal v ZDA in na Japonskem, danes pa je precej iskan zbirateljski izdelek.

Zoran Banovič