Ko se pojavijo nove tehnologije in mediji, se vedno vname tudi vojna formatov. Spomnimo se bitke med standardoma VHS in Beta, pa med VideoCD, Super VideoCD in DVD, pa novejši boj med standardoma Blu-ray in HD-DVD. S pojavom multimedijev na računalniškem področju se je takoj začela tudi vojna formatov. In eden od akterjev je bil tudi Philips, ki je svetu predstavil svoj CD-i ali Compact Disc Interactive. vIn to tako kar zadeva svojo napravo kot tudi o tem, da bi se CD-i uveljavil kot standard. Z Nintendom so skupaj sicer nekaj delali na seriji iger Zelda, a je bilo to bolj ali manj vse. Posebej zato, ker je bil pogodba z Nintendom malce čudna – po njej je Philips dobil dovoljenje oziroma licenco za izdajanje Zeldo, torej da jo Philips predela sam, Nintendo pa s tem ni imel nič. In ker Philipsu ni uspelo prepričati nikogar, da bi pisal vsebino za nov format, sam pa tega ni zmogel, in ker poleg tega Zelda ni ravno uspela, napravi CD-i ni kazalo na lepo prihodnost.

A za neuspeh niso krive le slabe Philipsove odločitve. Težava je bila tudi v tem, ker zabavna industrija takrat preprosto ni vedela, kaj naj počne z medijem, kot je CD. Vsi do takrat znani mediji so bili namreč zapisljivi, na CD pa pisati ni bilo mogoče, in industrija ni imela pojma, kaj naj, razen za zvočne CD-je, z njim počne.

Zoran Banovič