Računalništvo v oblaku je skupno ime za razvoj in uporabo novih informacijskih tehnologij ter storitev v spletu. V takšnem vzorcu naj uporabnik ne bi več potreboval niti védenja, kaj šele znanja, o potrebni infrastrukturi. Vse procesiranje, hramba in omrežni protokoli bi bili na plečih nekoga tretjega. Takšni ponudniki bi s postavitvijo strežniških farm ponujali njihove zmožnosti v obliki storitev, do katerih bi končna stranka dostopala prek internetne pipice. Nevedni računalnikar prihodnosti bo poznal samo preprost brskalnik s spletno povezavo do novo nastalega informacijskega ekosistema, skupka ponudnikov, imenovanega oblak.

ZGODOVINA IN DELITEV

Ideja še zdaleč ni nova, saj gre na videz za enako razmerje kot v sistemu terminal/strežnik. Za očeta koncepta velja John McCarthy, ki je že leta 1960 predvidel računalništvo, organizirano v prid skupnemu dobru. Z akademsko definicijo je slednjo vizijo nadgradil Ramnath Chellappa. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je v njej zapisal, da bo računalništvo prihodnosti določala njegova ekonomičnost in ne tehnična omejitve. Sam têrmin računalništva v oblaku v tem času preide v komercialno rabo, a šele novo tisočletje prinese njegov razmah. Začnejo se prve delitve.

Oblak lahko razdelimo po vidljivosti ali po storitvah v njem. V prvo skupino tako prištevamo klasične storitve v oblaku, ki se natančno držijo postavljene definicije in so tako na voljo vsem zainteresiranim, zatorej takemu oblaku rečemo, da je javni. Nadalje v to skupino spadajo, po trenutnem razvoju sodeč najširše zastopana, mešana omrežja oziroma storitve. Na takšno pot se je za zdaj podala večina podjetij, ki skušajo slediti razvoju s kombinacijo lokalnih ter zunanjih storitev. Tretji predstavnik razdelitve po vidljivosti je zaprti oziroma zasebni oblak, čigar infrastruktura, strojna oprema ter storitve so znotraj enega samega podjetja in njegove storitve niso na voljo drugim. Po začetnem navdušenju je večina analitikov danes mnenja, da bodo takšne storitve v lokalnem oblaku za podjetja v prihodnosti predrage, zato predvidevajo prehod na zunanje ponudnike.

Druga velika skupina računalništva v oblaku je razdeljena po storitvah. Sem spadajo podjetja, ki ponujajo infrastrukturo kot storitev (Infrastructure as a Service – IAAS). Vanjo spada na primer Amazon S3, ponudba hrambe podatkov na diskovnih poljih podjetja Amazon, medtem ko vsem znani Google s knjižnico Apps API uvrščamo med podjetja, ki ponujajo osnovo kot storitev (Platform as a Service – PaaS). Uporabniki lahko takšne rešitve s pridom uporabljajo in jih tudi spreminjajo ali celo ustvarjajo. Najštevilčnejša v drugi razdelitvi so podjetja s ponudbo aplikacij kot storitev (Software as a Service – SaaS). Takšno programsko opremo v oblaku lahko stranke samo uporabljajo, ne morejo pa ničesar spreminjati. Za predstavnike takšnih storitev štejemo navadno ponudnike spletne pošte ter razne omejene spletne skupnosti (npr. Twitter, Last.fm …).

PREDNOSTI IN SLABOSTI

Glavne prednosti računalništva v oblaku so prepričljive. S takšnim načinom distribucije računskih sredstev in logike pridobimo predvsem v finančnem smislu, saj za izkoriščanje takšnih virov ne potrebujemo znanja in plačujemo zgolj frekventnost uporabe, kar na koncu znaša precej manj cvenka kot pri rešitvah »v hiši«, kjer je treba imeti za to usposobljeno osebje ter vse plačati vnaprej (ali kot je naš glavni urednik pred časom karikiral položaj – namesto dejanske uporabe programske ali strojne opreme plačujemo vinjete).

Prav tako v vrh pozitivnih lastnosti uvrščamo prilagodljivost takšnih storitev. Tako programska oprema kot tudi strojne zmožnosti se lahko hitro ter neopazno nadgradijo pri povečanem povpraševanju, ali ravno nasprotno, enako preprosto jih je zmanjšati in s tem znižati obratovalne stroške.

Neodvisnost uporabnika je v takšnem sistemu samoumevna. Ker je dostop do aplikacij oziroma storitev zagotovljen prek interneta, lahko do njih dostopamo s poljubnim odjemalcem od vsepovsod. Svoboda pri izbiri lokacije ali naprave se s širjenjem širokopasovnih spletnih povezav ter plejado vedno zmogljivejših mobilnih naprav veča iz dneva v dan.

Tudi zanesljivost in varnost storitev v oblaku sta zavidljivi. Zaradi centralizacije podatkov ter nakopičenosti strojne opreme je posredovanje v primeru scenarija katastrofe, izgube podatkov ali odpovedi strežnika, hitro in neboleče za uporabnika. Takšnih posegov naj stranka ne bi niti opazila, saj je zamenjava strežnika postala tako banalno opravilo, kot je na primer menjavanje žarnice.

Poleg vsega naštetega poslovnim uporabnikom zelo ugaja lahko vzdrževanje sistema v oblaku, saj odpade nadležno nameščanje programske opreme ali popravkov v posamezne odjemalne naprave, poleg tega se vse spremembe uveljavijo hipno, kar prispeva k višji učinkovitosti informacijskega sistema na dolgi rok.

Ravno tako ima oblak svoje slabe lastnosti. Predvsem je treba poudariti, da je veliko prednosti računalništva v oblaku trenutno le teoretičnih, saj veliko storitev mučijo porodni krči ali pa je spekter njihovega delovanja precej ozek. Veliko bo treba storiti glede zanesljivosti, kajti razni izpadi sistema ali povezave (še) niso redek pojav. Amazonova storitev S3, ki ponuja zakup diskovnih polj za hrambo podatkov, je v preteklosti imela več »črnih lukenj«, ko storitev ni bila dosegljiva tudi do osem ur, kar je v poslovnem svetu vsekakor preveč. Navsezadnje je tu tudi teorija o Velikem bratu. Vse skrbi zasebnost, a v spletu ni nič samo našega. Kako se bodo s tem problemom spopadli veliki igralci, ki ponujajo storitve v oblaku? Jim bo uspelo pregnati zažrt strah uporabnikov pred nadzorom? Bodo poskrbeli za šifriranje podatkov, varnostjo pred krajo, izgubo, ponarejanjem? Bomo videli, sam bom svoj disk še obdržal.

OPERACIJSKI SISTEMI GREDO V OBLAK

Kljub veliki izkoriščenosti ter komercializaciji imena oblak, saj se sem uvrščajo razne storitve, ki so obstajale v informatiki že pred tem pojmovanjem, se razvoj ne upočasnjuje. Podjetja kot so Microsoft, IBM, Google in Amazon kar tekmujejo v veličastnosti svojih napovedi. Nekatere izmed njih mejijo že na znanstveno fantastiko, a priznati je treba, da se je marsikatera »nora« ideja v preteklosti že udejanjila in tudi dostojno zaživela. Ob prihodu zadnjega okenskega operacijskega sistema s številko 7 se je celo šušljalo, da naj bi bil zadnji v takšni obliki in bi naslednji lahko že bival v oblaku. Zatorej si oglejmo prvi ptici lastovki, ki sta prehiteli veliki Microsoft.

Moj mikro, Februar 2010 | Aleš Forte |