Slovenija bo ugasnila analogne zemeljske TV-oddajnike in vstopila v dobo digitalne televizije. Del populacije, ki obsega približno 40 odstotkov gospodinjstev, predvsem na slovenskem podeželju, bo novoletne praznike preživel v miru brez televizijskih oddaj. To je, upajmo, sicer črn scenarij, ki naj se ne bi uresničil, ker naj bi pristojne službe poskrbele za dobro obveščenost. Toda star pregovor pravi: Pomagaj si sam in potem božje pomoči ne boš potreboval.

S to težavo so se srečali vsi, ki so do zdaj naredili ta korak, in lahko predvidimo, da Slovenija ne bo izjema. Naloga poznavalcev je, da se število prizadetih zmanjša na čim manjšo mero. Kajti ne glede na vse, bodo presenečeni še vedno obstajali. Tudi države, ki so se na prehod pripravljale in ga napovedovale že precej časa, so bile prisiljene svoje datume prehoda prestavljati vse bolj v prihodnost. Najlepši primer so ZDA, ki so svoj skrajni rok že neštetokrat prestavljale. Enega zadnjih, 17. februar, so tako rekoč tik pred zdajci prestavili za štiri mesece. 368 postajam so sicer dovolili, da prenehajo oddajajati v analognem sistemu, 123 pa so ukazali, da zaradi »resne nevarnosti oškodovanja javnosti« še naprej oddajajo analogni signal. Te seveda nad tem ukazom niso navdušene, kajti dvojno oddajanje v analognem in digitalnem načinu stane, in v današnjih gospodarskih razmerah pri direktorjih teh postaj ni preveč zaželeno. Kaj pa bo čez štiri mesece, pa bomo videli.

DVB-C

Kaj pravzaprav čaka uporabnike televizije v prehodnem obdobju in po datumu izklopa? Če smo v množici tistih, ki sprejemajo signal prek satelita ali kabla, potem pravzaprav nič novega. Vaš ponudnik kabelskih programov ni vezan na izklop analognega oddajanja in vam brez težav lahko še naprej prek kabla ponuja staro analogno programsko shemo, čeprav so vam po vsej verjetnosti že ponudili prehod na digitalno sprejemanje. Prek tega vam ponujajo več programov in boljšo kakovost signala. Potrebujete le dodatni pretvornik oz. set-top box (STB), ki vam digitalni signal iz kabelskega omrežja pretvori v analogni signal, primeren za vašo televizijo.

Če imate sodoben televizor z vgrajenim MPEG-2 ali MPEG-4 dekoderjem oz. DVB-T (digital video broadcasting – terestrial) in DVB-C (digital video broadcasting – cable) pretvornik, potem lahko nekodirane kanale svojega kabelskega ponudnika spremljajte brez kakršnih koli težav, za kodirane programe pa potrebujete samo adapter CI (Common Interface), v katerega vtaknete ustrezno kartico CA (conditional access) za dekodiranje signala in hopla – digitalna slika je tu. Ker signal prihaja naravnost v LCD-televizor in nima vmesne analogne faze, ko prenašamo signal standardne ločljivosti iz zunanjega dekodirnika prek kabla SCART v našo televizijo, je slika celo za odtenek boljša, mesečno pa, ker ni treba plačevati najemnine za STB, za nekaj evrov cenejša. Povrh vsega pa bo še vaš domači kino deloval le z enim daljinskim upravljalnikom za TV in vam ne bo treba uporabljati različnih daljincev za različne naprave.

DVB-T
Uporabniki zemeljskega oddajanja, t.j. tisti, ki sprejemajo signal prek antene, pa imajo lahko resne dodatne skrbi – in takih je po nekaterih ocenah okoli 40 % vseh gospodinjstev oz. 200.000 oseb. Vsem bo dosedanji način sprejemanja signala prenehal delovati. Rešitev je sicer precej preprosta: potrebujejo pretvornik digitalnega signala MPEG-4 v analogno obliko – le da nam tega ni dolžan priskrbeti ponudnik signala kot pri kabelski različici, temveč si ga moramo priskrbeti sami. V trgovinah je trenutno na voljo kar nekaj modelov po cenah od 120–170 evrov, a kaže, da se z nakupom večini ne mudi. Saj je popolnoma jasno: čemu kupovati nekaj novega, če staro še vedno deluje tako dobro kot prej, novo pa v krajih, kjer je bil analogni signal izvrsten, ponuja celo slabšo sliko. Ko bodo v decembru 2010 vsi jurišali na prodajalne uporabne elektronike in bo pretvornikov zmanjkalo, bo pa kriza. Kajti čeprav v internetu najdemo zelo veliko ponudbo pretvornikov tujih in tudi domačih proizvajalcev, ti niso vsi primerni za dekodiranje našega signala DVB-T.

Slovenija se je namreč odločila, da bo namesto starega in potratnejšega standarda MPEG-2, ki ga je sprejela večina evropskih držav, ko je svoj prehod definirala že pred leti, raje vzpostavila prenos DVB-T v sodobnejšem in kvalitetnejšem standardu MPEG-4. Do letos so bili televizorji z vgrajenim pretvornikom MPEG-4 redki cvetovi naših prodajnih polic. Uporabniki, ki nimajo vgrajenega dekoderja MPEG-4, bodo pač morali ta signal dekodirati prek zunanjega pretvornika, ki ga v tujini ne bodo mogli kupiti. Standard MPEG-4 namreč preostanek Evrope v glavnem enači s televizijo visoke ločljivosti HDTV, zato nekateri modeli nimajo izhoda SCART za standardno ločljivost. Pravočasen nakup razpoložljivih modelov bo vsekakor prihranil nekaj sivih las, v času galopirajočega kapitalizma pa po vsej verjetnosti tudi kak evro.

V najslabšem položaju bodo lastniki zelo starih televizorjev, ki imajo samo televizijski RF- vhod. Ti bodo potrebovali več škatlic in daljincev ter znanje povezovanja teh naprav. Ker lahko predvidevamo, da je to predvsem starejša populacija, bo tukaj tudi največ težav. Če kdo meni, da takih televizorjev ni več v uporabi, naj ga samo spomnimo na izkušnje iz Velike Britanije pri prehodu s starejšega 405-vrstičnega sistema Marconi–EMI leta 1964 na sistem PAL. Pričakovali so, da bo prehod trajal nekaj let in bodo morali v tem času skrbeti za oddajanje v dveh sistemih, potem pa bodo vsi že imeli nove televizorje in bodo stari sistem nemoteno odklopili. Toda še leta 1984, ko so zaradi visokih stroškov vzdrževanja morali izključiti 405-vrstično omrežje, so se našli nezadovoljni uporabniki, ki so se pritoževali zaradi obvezne zamenjave 20 let starih televizorjev z novimi. Zato smo lahko skoraj popolnoma prepričani, da je v uporabi še kar nekaj starih televizorjev brez posebnih AV-vhodov, ki uporabnikom zadovoljivo služijo, po izklopu analognega omrežja pa skoraj ne bodo več uporabni.

V drugo skupino spadajo lastniki starejših cevnih (CRT) in novejših LCD (ali plazma) zaslonov, ki imajo video vhode, imajo pa vgrajene samo pretvornike MPEG-2 ali so celo brez njih. Tem bo zadoščal pretvornik iz zemeljskega MPEG-4 v analogni signal, ki ga bodo prek SCART ali video kabla pripeljali v video vhod televizorja. Za še boljšo sliko bodo lahko uporabili manj razširjene in dražje pretvornike MPEG-4 v MPEG-2, ki bodo obšli vmesno pretvorbo v analogni signal in s tem zmanjšali izgube. Zaradi boljšega sistema in kakovostnejšega načina bodo lahko že z navadno sobno anteno spremljali precej kakovostnejši signal iz obstoječih zemeljskih oddajnikov le da bodo morali antene ponekod malce preusmeriti. Toda kakovost slike bo v glavnem boljša, povečalo pa se bo tudi število ponujenih TV-programov. Glavna nevšečnost bo v tem, da bodo potrebovali dva daljinska upravljalnika, enega za vklop in izklop televizorja in drugega za premikanje kanalov. Do nabave univerzalnega upravljalnika zahteva gledanje televizije kar nekaj ročnega dela.

V tretjo skupino pa spadajo tisti, katerih televizor vsebuje pretvornik za DVB-T in DVB-C MPEG-4 standard. Ti so na našem trgu komaj zadnje leto in ponujajo lastnikom kar nekaj ugodnosti. Nekodirane kabelske in zemeljske kanale lahko spremljajo brez uporabe posebnega pretvornika in vse kanale lahko upravljajo z daljincem za televizor. Signal je najboljše možne kakovosti, kajti na zaslon prihaja naravnost iz dekodirnika. Za sprejem digitalnega zemeljskega signala zadostuje sobna antena, kakršnih je trenutno ogromno na trgu. Vse imajo že vgrajen ojačevalec in le usmeriti jo moramo proti najbližjemu oddajniku, katerega lokacijo lahko najdemo na spletni strani RTV Slovenija (www.rtvslo.si/dvb-t/moznost.php). Na zemljevidu trenutno vidimo kar nekaj belih lis, kjer sprejem digitalnega signala ni mogoč, toda z začetkom delovanja oddajnika DVB-T na Nanosu (predvidoma maja 2009) se bo ta površina precej zmanjšala. Norkring, ki bo skrbel za Multiplex B, bo moral do leta 2010 pokriti s svojim signalom, v katerem bo 8 komercialnih slovenskih in regionalnih postaj, 85 % gledalcev (na žalost pa ne tudi ozemlja).

V Sloveniji za prvi sklop digitalnih programov, multiplex A, skrbijo Oddajniki in zveze RTV Slovenija. Ponudnikom teh storitev slovenska agencija APEK, ki skrbi za regulacijo trga elektronskih medijev, postavlja pravzaprav zelo lahke zahteve. Vse, kar mora izpolnjevati upravitelj multipleksa, je standard oddajanja MPEG-4, ob maksimalnem pretoku podatkov in številu kanalov. Pasovno širino posameznega kanala (od česar je odvisna kvaliteta signala) in varnostni interval (guard interval), ki vpliva na stabilnost signala in zmožnost sistema da odpravlja motnje in izpade posameznih delov signala), določa upravitelj multipleksa. Ravno tako določa način kodiranja – konstantno pasovno širino (CBR), ko je količina podatkov v vsakem kanalu nespremenljiva, ali statistično kodiranje (VBR), ko se količina podatkov znotraj posameznega kanala analizira, stisne bolj, če je mogoče. In ko kakovost signala ni ogrožena zaradi manjšega pretoka podatkov (statični kadri, telopi, preprostejša slika …) tako preostanek pasovne širine ponudi kanalu, ki v tistem trenutku potrebuje več podatkov, na primer hitro premikajoči se športni dogodki, slike z veliko podrobnostmi (listje, valovi …). Prvi multipleks uporablja pasovno širino 19,91 MHz, na kateri ponuja 7 kanalov, enakomerno vsakemu 2, 8 MHz CBR. Za primerjavo: film je na DVD-ploščku kodiran s pasovno širino približno 6 Mb/s v standardu MPEG-2, če pa ga zapišemo na CD s kodekom MPEG-4, dobimo film dolg 90 minut z zapisom okoli 1 Mb/s.

DVB-T pa nam ponuja še eno prednost, ki v analognem svetu sploh ne bi zaživela. In čeprav veliko uporabnikov MPEG-4 kodek enači s televizijo visoke ločljivosti (HDTV), sta ta pojma le pogojno povezana. MPEG-4 lahko pomeni tako standardno ločljivost (SD) kot tudi visoko ločljivost (HD), medtem ko HDTV v svetu trenutno obstaja kodiran le v standardu MPEG-4 (kodek H.264/MPEG-4 AVC), ki bo dokončno omogočil uporabo televizije visoke ločljivosti.

HDTV

Trenutno upošteva standard HDTV dve ločljivosti: 720-vrstično, tako imenovano HD-ready, in 1080-vrstično ločljivost, imenovano tudi polni HD (full HD). Vsak HDTV-sprejemnik lahko sicer sprejema vse vrste HDTV-signala, toda predvaja jih v kakovosti, ki je ustrezna matrici zaslona.

HDTV lahko sprejemamo prek digitalnih kabelskih shem (Discovery HD, Animal Planet HD …), v polni kakovosti (in celo boljši, kot bo voljo v redni ponudbi) pa lahko prebivalci Ljubljane in okolice sprejemajo eksperimentalni HD-program, ki ga predvajata TVS in POP TV. Vsaka na svojem kanalu ponujata testni program, POP TV v glavnem svoj prvi dnevnik, posnet s HD-tehnologijo, TVS pa je vrtel otvoritev olimpijskih iger v Pekingu. Za sprejemanje tega programa potrebujejo uporabniki HD-televizor z vhodom HDMI ter ustrezen dekoder, lastniki televizorjev z vgrajenim dekoderjem DVB-T MPEG-4 pa samo antenski priključek iz svoje sobne antene, usmerjene proti Ljubljanskemu gradu, in digitalna prihodnost jim je na dosegu daljinskega upravljalnika.

V preizkusnem oddajanju sicer trenutno preizkušajo razne oblike kodiranja zvoka, toda slišijo se opozorila, da bo končna različica kodeka za HDTV kodirala zvok v Dolby Digital Plus (primarno namenjenemu zapisu HD-DVD in blue-ray), kar bo pripeljalo do neuporabnosti obstoječih dekoderjev MPEG-4 in ponovne potrebe po uporabi zunanjih dekoderjev. Ker vsi parametri signala še niso dokončno vzpostavljeni, se je pred nakupom HD-televizorja priporočljivo pozanimati, ali podpira ta avdio standard.

Obdobje digitalne televizije vsekakor šele prihaja. Uporabnikom bo poleg kakovostnejše slike ponujala še precej drugih ugodnosti, kot so ADF (samodejni opis formata), s katerim bo televizor sam preklapljal med zapisom 4 : 3 oz. 16 : 9, program na zaslonu (ki bo omogočal enostaven pregled trenutnega predvajanja na vseh kanalih, ki jih vaš televizor sprejema, in hitro preklapljanje med njimi) in še veliko drugih. Digitalizacija bo zajela tudi uporabo naprav, kot so ročni sprejemniki (mobilni telefoni …) in PC-adapterji, prek katerih bomo lahko zemeljsko digitalno TV-sliko gledali na monitorju svojega računalnika. Skratka, ne bomo se ji mogli izogniti, in če je že prisotna, se je naučimo čim bolje izrabiti. Da nas novo leto 2011 ne bo ujelo s spuščenimi hlačami in črnim zaslonom.

Telekomunikacije April 2009 | Rajko Bizjak