LCD-monitorji v primerjavi s predhodniki, CRT- monitorji, ne vsebujejo svinčenih plinov, so so lažji in tanjši, kar pomeni, da je za njihovo izdelavo potrebno manj snovi, zadnje časa pa proizvajalci za ohišje uporabljajo reciklirane plastične mase. Manjša poraba in recikliranje starih sta po mnenju proizvajalcev dovolj za to, da so izdelki zeleni. Pri tem pa (namenoma) pozabljajo, da se pri proizvodnji panelov (zaslonov) za njihovo čiščenje uporablja dušikov trifluorid (NF3), toplogredni plin s 17-tisočkrat večjim potencialom segrevanja ozračja (GWP – koliko masa plina v ozračju prispeva k temu) od ogljikovega dioksida. Hkrati znaša ocenjen čas zadrževanja v ozračju, preden ga naravni cikli iz njega odstranijo, med 500 in 740 let. Veliko, če upoštevamo, da je cikel pri ogljikovem dioksidu le med 30 in 40 let. Zanimivo je, da tega plina ne omenja Kyotski sporazum, saj so bili znanstveniki prepričani, da ga v ozračju ni. Izkazalo pa se je, da ni tako, saj se plin uporablja tudi pri proizvodnji drugih elektronskih naprav (pomnilniki, sončne celice …). Leta 1992 so ga »izdelali« manj kot 100 ton, leta 2007 okoli 4000 ton, lansko leto pa je proizvodnja narasla na 8000 ton. Vsaj dva odstotka od te količine pa je bilo izpuščeno v ozračje. Če je bilo vseh 8000 ton porabljenih, pomeni, da je bilo samo lani v ozračje spuščenih toliko NF3, kot če bi spustili dobrih 2,7 milijona ton ogljikovega dioksida. S to razliko, da bodo te tone tam ostale vsaj do leta 2500.
Uporabniki na to seveda nimamo vpliva, lahko pa opravljamo ekološko dolžnost tako, da kupimo okolju prijaznejši LCD-monitor. Odločamo se lahko med tipom osvetlitve, klasično hladno fluorescentno lučjo, v katerih so strupeni živosrebrni plini, ali osvetlitev z diodami LED. Res je sicer, da za proizvodnjo diod porabijo več energije, je pa te potem porabijo manj in ne vsebujejo strupenih snovi. Vsaj ne v taki obliki, da bi lahko hitro prešle v okolje.
ZELENI PRENOSNIKI
Podjetja rada lepijo oznako »zeleni« tudi na prenosne računalnike. Predvsem zato, ker ti porabijo manj energije kot namizni računalniki. Tu pa se njihova zelenost bolj ali manj tudi konča. Zaradi načina izdelave prenosnikov, ko njihove sestavne dele izdeluje več podjetij z različnih delov sveta, je nemogoče oceniti, koliko energije je bilo porabljene, da je določen model prenosnika prišel do uporabnika. Še največ energije naj bi šlo za proizvodnjo plastike in aluminija. Ker aluminij izdelujejo z elektrolizo, je poraba energije visoka (kar vemo tudi iz tovarne v Kidričevem), po postopku pa ostane veliko strupenih snovi. Zaradi lanskoletne ekološke katastrofe na Madžarskem je najbolj razvpito zelo strupeno rdeče blato.
Tako kot energijo je enako težko raziskati, katere nevarne snovi so v prenosnem računalniku. Naj omenimo, da pri tem ne gre za snovi, ki bi izparevale med uporabo in zastrupljale uporabnike, temveč za snovi, ki se sproščajo pri nepravilnem uničevanju odpadnih izdelkov. Kot na primer sežiganje na odpadih na Kitajskem ali v Indiji. Iznajdljivi pa so tudi proizvajalci, kot je v svoji analizi ugotovil Greenpeace. Izkazalo se je, da sicer enako označeni modeli niso enaki na različnih trgih. Tako so pri nekem prenosniku za kitajski trg našli zaviralce gorenja na osnovi broma, ki ga skoraj nikjer več ne smejo uporabljati, v modelu za evropski trg pa te snovi ni bilo. To je lahko velik problem, saj uporabnik ne more nadzirati vsebnosti snovi, lahko le zaupa ekološki nalepki, ki jo prenosnik nosi. Ta primer pa kaže na običajno prakso, da izdelki, ki jih podjetja pošljejo v testiranje (če je to sploh zahtevano in je dovolj zgolj izjava proizvajalca o ustreznosti) niso nujno popolnoma identični tistim, ki se na koncu znajdejo na trgovskih policah.
Iz vsega tega izhaja dvoje. Proizvajalci radi govorijo, da so njihovi izdelki zeleni, uporabnik pa tega ne more preveriti. Lahko le (za)upamo, da je res to, kar proizvajalec zagotavlja. V povprečju lahko rečemo, da so današnji izdelki bolj zeleni, kot so bili pred leti, a zagotovo ne tako, kot bi nas radi prepričali.
Moj mikro, marec 2011 | Marjan Kodelja |
