Oznaka »zelen izdelek« je pri proizvajalcih naprav precej čislana, saj računajo, da bodo po zelenih izdelkih posegali predvsem bolj ozaveščeni kupci, torej tisti iz razvitega sveta, ki lahko svojo ozaveščenost podkrepijo tudi z denarjem. Kar pa je svojevrsten paradoks. Ravno mi, ki smo najbolj krivi za največje okoljske probleme planeta, kupujemo eko in mislimo, da si z nakupom zelenih izdelkov umivamo roke. Da bomo tako naredili kaj hudo dobrega. Se oprali grehov.
Najhuje je, da nihče ne ve, kako »zelena« je dejansko neka naprava. Nalepka za zapisom »zelen izdelek« namreč sama po sebi ne pove skoraj ničesar. Zakaj?
VARLJIVI ENERGY STAR
Prvi na udaru je program, nalepka Energy Star, s katero se hvali največ računalniških (IT) naprav. Program sta leta 1992 zagnali ameriško ministrstvo za energijo (DOE) in agencija za varovanje okolja (EPA). Pridobitev certifikata za energijsko varčne naprave je bila (in je še) prostovoljna, a zaželena. Še več, ameriška oblast zapoveduje, da lahko njihova javna uprava kupuje le izdelke, ki imajo določeno stopnjo tega certifikata. Lansko leto je ta program preverila ameriška organizacija GAO, neodvisna agencija, ki deluje za ameriški kongres in preverja, kako je država porabila davkoplačevalski denar, ter prišla do skrb vzbujajočih ugotovitev. Izkazalo se je, da je program ranljiv za goljufije in zlorabe. Uspelo jim namreč pridobiti certifikate za 15 izmišljenih izdelkov – izdelkov, ki sploh niso obstajali, vključno z budilko s pogonom na plin. Dva izdelka sta bila zavrnjena s strani programa, za tri pa niso dobili odgovora. Skupaj z izdelki so si izmislili tudi podjetja, ki naj bi jih izdelovala, in dve od njih sta dobili pravo naročilo, saj sta bili uvrščeni na seznam partnerjev Energy Star. Naročilo je dobilo izmišljeno podjetje, ki naj bi izdelovalo monitorje, ti pa so dobili certifikat 30 minut po vloženi vlogi. Največja slabost programa je, da v večini primerov ne preverjajo resničnosti navedb, ki jih podjetje zapiše, in le za štiri izdelke od skupno dvajsetih so zahtevali test neodvisnega laboratorija, samo za dva pa je bilo navedeno, kateri laboratorij mora preizkus izvesti.
DOE in EPA sta po objavi tega poročila priznali, da program temelji na samocertificiranju strani proizvajalcev, torej ti sami zagotavljajo, da izdelek ustreza pogojem programa. So pa dodali, da določeno preverjanje poteka po prejemu certifikata, česar GAO ni preverila. Kljub temu pa je to lahko problematično, saj je certifikat veljaven po vsem svetu, in nekateri izdelki, ki dobijo certifikat, nikoli ne pridejo na ameriški trg, kjer bi jih lahko preverili. Načeloma torej velja, da proizvajalec na vlogo zapiše, kakšna je energetska učinkovitost izdelka in pridobi ustrezen certifikat. Drugi, bolj verodostojni certifikati, kot sta eko nagrada Blauer Engel (www.blauer-engel.de) ali TÜV, pa so na trgu bolj izjema kot pravilo.
KAJ JE V IZDELKIH?
Poleg energetske učinkovitosti je veliko problemov povezanih tudi za zahtevami, da imajo izdelki v sebi čim manj (ali nič) strupenih snovi, težkih kovin ali drugih snovi, ki obremenjujejo okolje. Tu naj bi bil »lovski pes« mednarodna okoljska organizacija Greenpeace (www.greenpeace.org), ki že od leta 2006 meri »zelenost« IT-podjetij. Načeloma dobra ideja, vendar bi za njihovo lestvico težko dejali, da je smiselna. Preverjajo sicer stopnjo oziroma program recikliranja, ki ga proizvajalec ponuja (mimogrede, gledajo globalno in se ne ozirajo na to, da v nekaterih manjših državah programa sploh ni), za druge podatke, ki so pomembni pri uvrščanju na lestvico, pa se zanašajo na to, kar jim, ali pa tudi ne, povedo proizvajalci. Omeniti velja podjetje Nintendo, ki se na tej lestvici redno uvršča med največje »onesnaževalce«, med drugim zato, ker to japonsko podjetje Greenpeacu ni pripravljeno zaupati zahtevanih informacij. Zakaj ne, lahko le ugibamo, morda je razlog tudi v tem, da Japonci Greenpeaca ne marajo, saj se vpleta v njihov nezakonit lov na morske sesalce.
Izdelava popolne statistike vseh vidikov vpliva izdelka na okolje bi bila mogoča le, če bi končni izdelek popolna razdrli in ga analizirali, kar pa je v praksi praktično nemogoče. Predstavljajte si mletje izdelka, pripravljanje vzorca in nato določanje vsebovanih snovi z na primer masnim spektrografom. En sam izdelek bi tako še lahko preverili, ne pa vseh, ki so na globalnem trgu, še toliko manj, ker so lahko razlike že med sicer enakima izdelkoma iz različnih proizvodnih serij. Poleg tega bi morali v končni rezultat vključiti tudi energijo, ki nastane pri proizvodnji in prevozu sestavnih delov, saj se danes ti izdelujejo na različnih koncih sveta, v podjetju, kjer Greenpeace meri vpliv izdelka na okolje, pa ga le sestavljajo. Razpršenost proizvodnje je tudi glavni razlog, da podjetje, lastnik blagovne znamke, niti samo ne ve, iz koliko nevarnih snovi je podizvajalec obremenil svoje sicer lokalno okolje in katere kovine ali strupene snovi so dejansko v njegovem izdelku. Ves svet se vrti okoli tega, da se naokoli pošiljajo izjave o ustreznosti, ki jih nikoli ne preverjajo ali le redko. Z drugimi besedami, na veliko se laže.
Moj mikro, marec 2011 | Marjan Kodelja |
