ROBOT ZA KAKOVOST IN PREPROSTOST

Najpreprostejše je, če imate na voljo vse tri dele sistema. Program in spletna storitev sta sicer brezplačna, nista pa robotski platformi Epic za kompaktne in Epic 100 za fotoaparate DSLR. Zanju želijo imeti 379 oziroma 449 ameriških zelencev, plus seveda transport na naš konec sveta in davščine. Cena hitro naraste prek 500 dolarjev.

Platformo morate namestiti na trinožno stojalo, na katero postavite fotoaparat. Poskrbite, da je sistem v ravnini, in izvedite ustrezne nastavitve. Ker so fotoaparati različnih oblik in velikosti, mu s posebnim sistemom določimo, kje je središče objektiva. Ker bo fotografiranje pozneje samodejno, je dobro prilagoditi nastavitve fotoaparata tako, da so te kolikor toliko optimalne za vsako fotografijo. Nekaj nasvetov smo našli v navodilih za uporabo platforme za kompaktne fotoaparate: izberite ustrezne nastavitve izravnave beline, izključite bliskavico in digitalno povečavo, usmerite fotoaparat v reprezentativno točko motiva, točko s povprečno vrednostjo osvetljenosti in na povprečni razdalji, na njej pa »zaklenite« nastavitve osvetlitve in samodejnega ostrenja. S tem ste dosegli, da bodo vse fotografije v seriji posnete v enakih razmerah, kar si velja zapomniti, tudi če boste »veliko« fotografijo izdelovali ročno, brez platforme.

Platforma deluje takole: najprej izberete področje, ki ga želite posneti, v njem pa začetni in zadnji kader. To je vse. Ko poženete robotka, bo ta postopoma, posnetek za posnetkom, zajel celotno želeno področje, samodejno sprožal fotoaparat, fotografije pa se bodo shranjevale na pomnilniško kartico v fotoaparatu. Ta mora biti seveda dovolj velika! Zaradi zahtev programa za lepljenje, se morajo fotografije pokrivati najmanj v 30 odstotkih. Kako se bo robot gibal po področju ,lahko spreminjate, kajti tudi v programu za lepljenje imate tri različne možnosti. Morda pa je za delo brez platforme najpreprostejša ta pot: Začnete v zgornjem levem kotu, nato greste postopoma do spodnjega levega, skočite spet na vrh in se premaknete malce na desno ter spet do dna tega drugega stolpca. In to ponavljajte, dokler postopka ne zaključite na skrajnem desnem robu. Z upoštevanjem zahteve po pokrivanju, seveda! Enako počne robotska platforma, vendar samodejno, saj ima vgrajene motorje, ki ustrezno premikajo platformo gor in dol oziroma levo in desno, a veliko hitreje in natančneje, kot bi to lahko naredili ročno.

ZAŽENI PROGRAM IN POJDI SPAT

Ko je vse posneto tako, kot je treba, je na vrsti zadnji korak. Program Stitcher je narejen tako, da ima uporabnik čim manj dela. V osnovi mora le prenesti fotografije s kartice na disk računalnika, preveriti, ali so v pravem zaporedju in jih prenesti v program. Uporaba tega je zelo preprosta. Določimo le, koliko vrstic imamo (nastane mreža fotografij), naložimo fotografije in preverimo, ali so te pravilno uvrščene v mrežo. Ročno premetavanje fotografij ni možno, zato je njihov vrstni red pomemben. Uporabnik lahko samo izbriše kakšno fotografijo, vrstico ali stolpec fotografij. Na voljo je še nekaj nastavitev (kako si sledijo fotografije, kak rezultat želite), vendar teh večinoma ne boste potrebovali. Sledi lepljenje. Predlagamo vam, da to funkcijo zaženete zvečer, rezultat pa pogledate zjutraj.

V navodilih za uporabo piše, da program potrebuje od 30 sekund do minute za vsako fotografijo. Če je fotografij tisoč, torej med 8 in 16 ur. V teoriji seveda. Če imate nekoliko starejši računalnik z manj zmogljivim procesorjem, ta čas naraste. Oziroma konkretneje –naša fotografija je sestavljena iz 40 fotografij, lepljenje pa je bilo končano po skoraj dveh urah in pol (3 min 42 s na fotografijo). Rezultat, veliko fotografijo, lahko shranimo v obliki .tiff ali .raw, lahko pa jo z uporabo funkcije prenosa prenesemo neposredno v spletno storitev, za uporabo katere se moramo prej registrirati. Je pa uporaba brezplačna.

OD DOMA V SPLET

Izdelana fotografija je lahko vidna bodisi vsem ali le tistim, ki natančno vedo njen podnaslov – le ti dve možnosti sta dani. Lahko pa naredite izsek iz fotografije, nekakšno vabo, prek katere bodo drugi našli vašo umetnino, ne pozabite pa tudi na oznake (tags) in dovolj podroben opis. In še nekaj lahko storite. Fotografijo postavite v realni svet (geotaging). To storite prek možnosti »Postavi panoramo na Google Earth«, s tem da prekinete zahtevo po uporabi programa za izdelavo datoteke KLM in na vnosnem obrazcu izpolnite le polja z zemljepisnimi koordinatami. Ker jih najverjetneje ne poznate, to storite tako, da vpišete naslov ali vsaj približno mesto, nato pa poskušate najti natančen položaj. S tem ste panoramo umestili na globus, in vsak, ki mu bo všeč, bo lahko izvedel, kje najde to lepoto. Če pa dovolite izdelavo omenjene datoteke, bo fotografija vidna tudi znotraj Google Eartha.

Pregledovalnik fotografij je tak, kot smo ga že vajeni pri do neke mere sorodni Microsoftovi storitvi Photosynth. Obe namreč uporabljata Seadragonovo tehnologijo, ki se zdaj imenuje »globoka povečava« (DeepZoom) in omogoča manipulacijo s slikami visoke ločljivosti. V praksi to pomeni, da najprej vidimo celotno fotografijo v normalni ločljivosti zaslonske slike, podatki o podrobnostih dela fotografije pa se na zaslon in s tem v računalnik prenašajo le, ko in če uporabnik ta del zumira. Ali drugače: v računalnik prek interneta pride le toliko podatkov, kolikor jih potrebujemo oziroma zahtevamo, ne pa vseh 150 MB (kot pri naši fotografiji) naenkrat.