Naj že takoj na začetku povem, da nisem kupil robotske platforme, temveč sem vse naredil ročno in predvsem hitro. Vedno je premalo časa, ko je treba loviti roke za oddajo člankov, s tem sem se sprijaznil že zdavnaj. Prav tako po stari navadi nisem prebral navodil za uporabo programa, samo sklepal sem, kako ta deluje, zato si tudi nisem ravno lajšal dela. Oziroma sem si naredil nekaj dodatnega. Predvideval sem, da je prekrivanje med fotografijami nujno, in to sem upošteval, kakor tudi dejstvo, da morajo biti vse posnete z enega in istega mesta. Razmišljal sem tudi o zaklenitvi osnovnih nastavitev, vsaj časa zaklopke in točke samoizostritve, a sem misel opustil, ker se mi preprosto ni ljubilo.
Namesto tega sem nastavil funkcijo »samodejnega fotografiranja«, maksimalno goriščno razdaljo objektiva 200 mm (največja povečava) in pritiskal na sprožilec, pri čemer je fotoaparat spreminjal omenjeni vrednosti. Šel pa sem takole po predvideni površini fotografije oziroma vrta. Začel sem v levem zgornjem kotu, naredil štiri posnetke navzdol, premaknil fotoaparat malenkost v desno, naredil posnetke v smeri navzgor, nato ga spet premaknil v desno, šel spet od zgoraj navzdol in tako naprej, dokler nisem posnel deset stolpičev po štiri fotografije. Štirideset fotografij, kar je zneslo 247 MB. Bal sem se, da bom imel premajhen odstotek prekrivanja, kajti tako na oko in iz roke je težko natančno oceniti, kam točno usmeriti fotoaparat za naslednjo sliko. Pozneje je program pokazal, da sem dosegel prekrivanje po navpičnici med 42,8 in 77,3 odstotka, in po vodoravnici med 22,9 in 76,2. Enkrat sem, kot kaže, »falil« zahtevanih 30 odstotkov, morda je zato v panorami ena očitnejša napaka, večinoma pa sem pretiraval. Če bi bil natančnejši, bi za panoramo iste kakovosti verjetno zadostovalo le 30 fotografij.
Sledil je majhen šok. V programu sem označil štiri vrstice, naložil fotografije in dobil nekaj, kar še najlažje opišem kot sliko dadaista. Seveda moja pot, s tem pa tudi vrstni red fotografij nista bila prava. To sem spremenil tako, da sem preimenoval fotografije tako, da je bil vrstni red po urejenosti glede na abecedni red končno pravi. Zdaj bo šlo. Zagnal sem lepljenje … in čakal, čakal. Večkrat sem že misli, da je kaj narobe, da je program zablokiral, saj pri njem piše, da ga je moč uporabiti le v povezavi z robotsko osnovo. Pri 75-odstotno zaključenem delu je program stal … Pa ni bilo nič narobe, kar sem opazil po dveh urah, ko je program končno opravil svoje delo. Da vidim, kaj bo, sem spremenil nekatere nastavitve, možnosti lepljenja, ter izdelal tri panoramske fotografije: »draft«, ki je bila izdelan v eni uri in kjer so vidni robovi fotografij, normalno, ki sem jo naložil na spletno storitev, in pa lepljenje z upoštevanjem Mercatorjeve projekcije. Glede na moj motiv ni razlik med zadnjima dvema, zato pa zadnjo menda ni možno prikazati v Google Earthu. Končni rezultat je panoramska fotografija velikosti 150 MB (datoteka .tiff je velika 400 MB) in kar solidne kakovosti, glede na kratek čas, ki sem ga vanjo vložil.
Vsem, ki mi boste sledili, predlagam, da uporabite stojalo in si izdelate načrt fotografiranja. Morda tudi tako, da z manjšo povečavo najprej fotografirate ves objekt, to fotografijo natisnete in nanjo narišete kvadratke manjših fotografij (z ustreznim prekrivanjem), to pa potem uporabite na terenu. Za to boste potrebovali več časa, vsekakor več kot mojih pet minut, boste pa tudi natančnejši pri robovih. Končna panorama bo zato bolj kvadratna, in ne tako geometrijsko skrpucalo, kot je izpadla moja, kjer se lepo vidi, da spodnji robovi spodnjih in gornji robovi gornjih fotografij niso enaki pri vseh stolpičih.
Moj mikro, junij 2009 | Marjan Kodelja |
