Tipični RepRap tiskalnik gradi model plast za plastjo, tako da topi plastiko na podlago, kar povprečno traja pol ure za majhen predmet. Uporablja dve vrsti plastike, plastiko ABS in PLA (poliaktična kislina), naravno razgradljiv biopolimer. Ta material pa ni ravno poceni. Cena kilograma plastike v obliki 'žice' se giblje okoli 55 evrov. Uporabniki pa lahko tiskalnik modificirajo in preizkušajo uporabo drugih snovi, kot so glina in keramika.

Zamisel projekta RepRap ni le izdelati poceni 3D-tiskalnik, temveč narediti te naprave vseprisotne. Bill Gates je, ko je še vodil svoje podjetje, propagiral zamisel vseprisotnih računalnikov, kar je v praksi pomenilo Windows računalnik v vsak dom. Bowyer želi nekaj podobnega narediti s 3D-tiskalniki, vendar za seboj nima močnega podjetja, temveč 'vojsko' običajnih ljudi. Od tu tudi zamisel, da mora biti tiskalnik sposoben natisniti svojo kopijo, saj naj bi obstoječi lastniki 3D-tiskalnika naredili nove za naslednje uporabnike. Trenutno tiskalnik ne more narediti vseh potrebnih delov, lahko jih naredi približno polovico. Kovinskih vijakov, elektronike, motorjev in podobnih delov pač ne more natisniti. Bowyer pa predvideva, da se bo število delov, ki jih tiskalnik lahko 'natisne', v naslednjih petih letih dvignilo na 90 odstotkov.

Uporabnik dobi tiskalnik v 'razsutem' stanju, v obliki kompleta za samogradnjo. Sestavljanje okvirja tiskalnika, priklop tiskalnikove glave, povezovanje motorjev in elektronika zahtevajo nekaj strokovnega znanja s področja elektrotehnike, računalništva in strojništva. Ni nekaj, česar bi se lahko lotil vsakdo. V ozadju pa je skupnost uporabnikov s svojimi forumi, wiki stranmi in klepetalnicami, kjer lahko nadobudni lastnik dobi nasvete, kako tiskalnik sestaviti in tudi kako ga lahko še dodatno nadgradi. Vsa za delovanje tiskalnika potrebna programska oprema je prostokodna, na voljo pa so tudi brezplačni načrti za predmete. Vse, kar mora uporabnik narediti, je naložiti izbrani 'načrt' s spleta in pritisniti gumb za tiskanje. Veliko težje pa je narediti lastni načrt v kakšnem programu za oblikovanje 3D-predmetov, a to je druga zgodba.

Naslednja stopnja razvoja

Cilj razvoja 3D-tiskalnikov, za katerega Bowyer upa, da ga bodo nekoč dosegli njegovi tiskalniki, je 'stroj', ki lahko tiska več različnih materialov hkrati. Materialov, kot so plastika, kovina, guma in keramika. Tak 3D-tiskalnik bi v teoriji lahko izdelal zapleten predmet, kot je že omenjeni mobilni telefon. Obstoječi tiskalniki lahko 'natisnejo' njegovo ohišje, če pa bi imeli tiskalnik, ki lahko tiska tudi elektroniko, potem bi bili že bližje cilja. Pri tem ne gre za znanstveno fantastiko, saj v svetu poteka več raziskovalnih projektov, kako iznajti nov, cenejši, hitrejši in enostavnejši proces izdelave integriranih vezij. Prototipni stroji že lahko nanašajo plastiko in kovine z nižjim tališčem in tako izdelujejo plastične plošče s kovinskimi trakovi (povezavami). Čeprav ni jasno, kdaj bi lahko 3D-tiskalnik natisnil na primer računalnikovo osnovno ploščo (brez procesorja, čipov in drugih elektronskih elementov), je velika verjetnost, da bo to prej uspelo skupnosti okoli tiskalnikov RepRap kot inženirjem v laboratorijih velikih podjetij. Prostokodna skupnost je večja, v njej je veliko članov, ki prispevajo veliko zamisli. Večina jih je neuporabnih, vedno pa jih je nekaj, ki potisnejo razvoj naprej. Kakor koli že. Da bodo 3D-tiskalniki lahko tiskali zapletene naprave, bo preteklo še veliko let. Priznamo pa, da so zelo zanimivi izdelki, ki hitro najdejo krog svojih uporabnikov, pa čeprav gre trenutno le za zanesenjake, ki hočejo vse, kar je novo, nestandardno in česar večina ljudi nima.

Moj mikro, November December 2012 | Jan Kosmač |