Sliši se futuristično, vendar ni. 3D-tiskalniki oziroma bolje rečeno naprave za hitro izdelavo prototipov niso nikakršna novost, saj jih industrija uporablja desetletja. Delujejo po različnih načelih (http://tinyurl.com/7trz9qw), skupna pa jim je visoka cena naprave in modela, ki ga izdela. Ko je na trg leta 2005 prišla nova tehnologija, tridimenzionalno brizganje lepila v posodo s finim prahom, smo si obetali revolucijo. Tedaj smo zapisali, da pričakujemo prodor cenenih naprav za domačo uporabo in drastično pocenitev izdelave modelov. A revolucije – čudežno – ni bilo. Tehnologija brizganja je le razširila tehnološko osnovo dragih naprav, namenjenih profesionalni rabi. Niti eden od uveljavljenih proizvajalcev tiskalnikov oziroma dodatkov za računalnike, namenjene domači rabi, ni prepoznal potenciala in se ga tudi danes ne zaveda. V tem segmentu trga ne vidijo povpraševanja. Ne vidijo, zakaj bi uporabniki tako napravo želeli imeti, čemu bi jo potrebovali. Ker je to izostalo, tudi ni množične proizvodnje 3D-tiskalnikov, ki je prvi pogoj, da lahko cena izdelka pade na za domače uporabnike primerno raven. Morda je tako celo bolje. V tej kategoriji naprav si dejansko ne želimo poslovnega modela brizgalnih tiskalnikov, ki bi ga proizvajalci zagotovo uporabili. To pa pomeni relativno poceni napravo, a zasoljeno drag potrošni material.

Industrija ubija inovativnost

Da so na trgu cenovno dosegljivi 3D-tiskalniki, gre zahvala skupnosti DIY (skupnost naredi sam). Skupnost nenehno narašča, ker se med ljudmi širi razočaranost nad obnašanjem tehnološke industrije. Težko bi dejali, da gre za monopolizem, gotovo pa za 'zlorabo' tržnih položajev. Globalna podjetja uporabnikom ponujajo izdelane sisteme naprav, hkrati pa te vse bolj zapirajo. Ne dopuščajo, celo prepovedujejo modifikacije, nadgradnje, ki jih niso sami naredili (pa še te so običajno povezane z novim modelom), in vsake smeri razvoja funkcionalnosti, ki niso njihove. S patentnimi zaščitami skušajo 'ubiti' vsako poslovno zamisel, ki jih lahko srednjeročno ali dolgoročno ogroža. V tem ciklu razvoja industrije je zelo malo poskusov prodora popolnoma novih tipov naprav. Bodisi zato, ker njihov komercialni uspeh ni popolnoma jasen, bodisi ker bi nove naprave lahko ogrozile obstoječe, ki se dobro prodajajo. V svojih laboratorijih imajo prototipe vsega mogočega, marsikaj od tega bi si srčno želeli, vendar bodo, če bodo, prišli na trg v komercialni obliki, ko bo to hotelo podjetje, in ne uporabniki.

Tiskalniki skupnosti DIY

Nestandardne in manj komercialno zanimive naprave (in modifikacije, nadgradnje, dodelave) lahko zato najdemo izključno v skupnosti DIY. Tudi 3D-tiskalnike, ki sploh niso raketna znanost. Če pogledamo zgodovino računalništva. Pred desetletji smo poznali risalnike (ploterje), naprave, ki so na list papirja 'risale' in ki so jih 'uničili' brizgalni tiskalniki velikega formata. Mimogrede, tudi risalniki so bili dragi in namenjeni profesionalni rabi, kljub svoji načelni preprostosti. Držalo 'pisala' (flomastra) je pisalo prave barve lahko vzelo iz nosilca z več pisali, nato pa je mehanski sistem premikal pisalo v dveh ravninah (x in y). Tretje, navpične ravnine (z) risalniki niso poznali, če zanemarimo, da so bili sposobni konico pisala pritisniti od podlago ali pa jo voditi nekaj milimetrov nad njo. Pri 3D-tiskalnikih je pomembna tudi tretja ravnina, a to prav nič dodatno ne zaplete mehanike naprave. Druga zadeva je izdelovanje modela. Iz česa in kako? Tudi tu se lahko ozremo na domači pripomoček. 'Pištolo', ki topi plastiko, vstavljeno vanjo v obliki trde paličice. Če smo dovolj spretni in potrpežljivi, lahko z njo izdelamo, kar si zamislimo. Plast za plastjo. Stopljeno plastiko nanesemo v obliki, ki jo želimo, na podlago, nato pa nanjo nanesemo drugo plast in tako naprej, dokler 'zamisel' ne dobi materialne oblike. Nekako tako deluje največ cenovno dosegljivih 3D-tiskalnikov. Glava (termo šoba), ki je vodena v dveh ravninah (x in y), topi plastiko in izdela plast. Podlaga, na kateri 'raste' model, se postopoma oddaljuje od glave (ravnina z). 3D-tiskalnike izdelujejo zanesenjaki, in čeprav želijo nekateri od njih svoje delo in znanje pretvoriti v poslovno zamisel, je večina potrebne programske opreme prostokodna. Z drugimi besedami, brezplačna.

Moj mikro, November December 2012 | Jan Kosmač |