Čar je v tem, da predmetu, ki je lahko banana ali lokomotiva, dodamo pamet in komunikacijsko infrastrukturo. Veliko vsakodnevnih predmetov je opremljenih z radijsko oznako RFID, katere osnovni cilj je, da nosi podatke o predmetu in da te po potrebi pošlje napravi, ki jih potrebuje oziroma zahteva. Največkrat jih uporabljamo v logistiki, saj lahko sistem spremlja pot »paketa« in ga preusmerja med transportnimi sistemi, brez (ali skoraj brez) prisotnosti operaterja. Naslednji korak je možnost komunikacije med predmeti v okolici, ki se bodo prilagajali uporabnikovim potrebam. Pametna hiša bo vedela, kje so stanovalci, saj bo v komunikaciji z njihovimi s satelitsko navigacijo opremljenimi telefoni. Ko bo pametna hiša iz podatkov, ki ji bodo na voljo, izračunala, da se lastnik vrača domov, bo temu primerno ukrepala.
Leta 2008 je IBM napovedal, da bo uporabil »računalniško inteligenco« za oblikovanje učinkovitejših sistemov, kot so sistemi distribucije električne energije, prometa, distribucije hrane, učinkovite rabe vodnih virov in medicine. Vse to so »zajeli« z oznako »pametnejši planet« (Smarter Planet). Zanimivejši projekt poteka v Riu de Janeiru, kjer so v tla namestili tipala, ki predvidevajo možnost nastanka zemeljskega plazu. Govori pa se tudi o pametnih mestih, kjer naj bi sistem javnega prevoza vedel, na katerih postajah čakajo potniki. Skupno obema primeroma je, da se v sistemu pretaka velika količina podatkov in da morajo tipala in sistemi komunicirati med seboj, da so sposobni predvidevati situacije, ki lahko nastanejo.
V ospredju teh sistemov je tudi varčevanje z energijo. Tipala na lokomotivi bodo beležila njen položaj prek sistema satelitske navigacije, sistem pa bi vedel težo in dolžino vlakovne kompozicije ter konfiguracijo terena pred njo ter temu primerno prilagodil vožnjo, da bi bilo čim manj nepotrebnih zaviranj. Še en primer je pametna bolnišnična soba, na stropu katero bodo tri male kamere. Program analizira »posnetke« in beleži premike bolnikov, sester in zdravnikov. Če si ti pozabijo na primer umiti roke pred pregledom, sistem izda opozorilo. V industriji bi lahko stroji samodejno javili vzdrževalcem, da so se okvarili ali pa da je že zadnji čas za redni servisni poseg. Zaradi tega bo manj resnih okvar. Tipala na stroju bodo spremljala njegovo delovanje (na primer pritisk olja v motorju), in če bodo zaznala odstopanja od »normalnega« delovanja, bo sistem prav tako zahteval pregled stroja.
Tipala na škatlah, v katerih je sadje in (ali) zelenjava, bodo »vonjala« vsebino in na ta način ugotavljala ne samo, ali se je pošiljka pokvarila, temveč tudi, da je le še malo časa do tega neljubega dogodka in da bi lahko pošiljko preusmerili po hitrejši poti. Samodejno, torej brez posega človeka, bo to naredil sistem, ki bi spremljal podatke tipal, to pa pomeni tudi trenutno lokacijo pošiljke in podobno.
To je le nekaj primerov, kako želijo velika tehnološka podjetja spremeniti internet. Internet, kot ga razumemo danes, je stvar potrošništva vsebin, podjetja pa ga želijo nadgraditi v smeri infrastrukture za komunikacijo naprav in tipal. Osnova pametnih naprav pa so tehnologije, ki so bile razvite za internet, kot je ta danes. Prepoznavanje vzorcev (objektov) na fotografijah in strojno učenje, ki se uporablja v algoritmih spletnih iskalnikov, ter tehnologije, razvite za spletno oglaševanje in pametne aplikacije.
Moj mikro, februar 2012 | Marjan Kodelja |
