Zgodba je postavljena v bližnjo prihodnost, okoli leta 2018. Od daleč sta mesti skorajda enaki. Obe sta polni tehničnih čudes, spoprijemata se s podobnimi urbanimi težavami in sta ultramoderni. Obiskovalec bi opazil odsotnost uličnega kriminala, prav tako pa bi na vsakem vogalu, ulični svetilki, strehi opazil majhne kamere, ki opazujejo vse, kar se dogaja na mestnih ulicah in v javnih prostorih. Tu pa se podobnost med mestoma konča.

Prvo mesto, ki ga je Brin imenoval mesto nočnih mor, je mesto, kjer so prebivalci pod popolnim nadzorom. To je kraj, kjer so kamere neposredno povezane s policijo, varnostni uradniki v sodobnem centru uporabljajo izboljšane algoritme za analizo video- in zvočnih posnetkov, iščejo kazalnike v obnašanju ljudi ali pa ključne besede v njihovem govoru, ki kažejo na tudi najmanjše kršitve javnega reda ali nestrinjanja z uveljavljenim načinom mišljenja in obnašanja. To je mesto iz stekla, kjer se vse vidi in sliši, kjer meščani nimajo niti kančka zasebnosti. Hodijo po ulicah in se zavedajo, da bo vsako njihovo dejanje ali besedo opazil agent skrivnostne agencije.

Drugo mesto je transparentno kot steklo. Čeprav so tudi tu kamere, te niso povezane s policijo. Namesto tega lahko vsak meščan, kadar želi ali potrebuje, vidi »sliko« izbrane kamere na zapestni uri ali televizijskem zaslonu. Če opazi kriminalno dejanje, lahko opozori policijo, lahko pa tudi preveri, kam so zatavali otroci, ki bi morali biti že doma. V tem mestu kamer ni znotraj stavb, edine izjeme so policijske postaje, poskrbljeno je tudi za zasebnost meščanov. Življenje v mestu temelji na zaupanju, ne na nadzoru.

Kje smo danes, več kot deset let od objave romana? Živimo v družbi nadzora ali družbi zaupanja? Verjetno v družbi, ki je mešanica enega in drugega. Za roman pomembne naprave, nadzorne kamere in majhne kamere, ki so del vsakega mobilnega telefona, so že popolnoma integrirane v »tkanino« vsakodnevnega življenja. Zavedamo se, da so kamere v mestih, da ima naključni mimoidoči zelo verjetno v žepu telefon, s katerim bi lahko posnel neumnost, ki smo se jo odločili narediti. O tem dosti ne razmišljamo. Nismo pa še povezali vseh naprav v enovit sistem, tako imenovani internet stvari oziroma internet naprav, kjer te komunicirajo med seboj. To je naslednji tehnološki korak, o katerem lahko zadnje čase slišimo vse več. Seveda v luči izboljšanja življenja, še zdaleč ne zaradi želje po večjem nadzoru. Meja med obema skrajnostma pa je izredno tanka in ne gre le za nadzor, saj bi radi v internet stvari vključili predmete.

Kako bo čez dvajset let?

Pojem internet stvari je konec prejšnjega stoletja uvedel Britanec Kevin Ashton. Opazil je, da internet uporabljajo predvsem ljudje, ki vpisujejo podatke, nalagajo fotografije in videoposnetke, oblikujejo povezave med različnimi pojmi in podobno. Ashtonova vizija je bila, da podatke pošiljajo predmeti in hkrati uporabljajo podatke predmetov, ki so v svetovni mreži. Že danes govorimo, da je internet infrastruktura, s čimer mu dajemo pomen, ki ga ima za nas ljudi, v prihodnosti pa bo postala tudi infrastruktura za komunikacijo med napravami. Želja je, da se »digitalno« pamet vključi v vse, pametne naprave pa bodo sposobne inteligentne interakcije z ljudmi in fizičnim svetom. Od tod tudi še en sinonim, tako imenovana »inteligentna okolica«, v kateri bodo imela osrednjo vlogo tipala, med seboj povezana v neke vrste »na osnovi tipal zavedajoč se planetarni računalnik«.

Poskušajmo napovedati, kakšni bosta mesto nadzora in mesto zaupanja čez dvajset let. Resnica je, da se nam o tem dosti ne sanja, poznamo le sliko, ki nam jo predstavljajo tehnološka podjetja. Tudi v svoji napovedi vidimo na pogled podobni mesti. Tam ni veliko kamer ali pa teh sploh ni. Zamenjale jih bodo še manjše, učinkovitejše, predvsem pa bolj neopazne naprave. Nad mestnimi ulicami lebdi skoraj nevidna brezžična mreža tipal, ki lahko locirajo in spremljajo vsakega in vsako stvar, ki jo zaznajo. To sta mesti, kjer se mestna infrastruktura združuje s prefinjeno mrežo sledljivih predmetov, potrošniškemu blagu pa so dodeljeni naslovi IP, prav taki, kot jih imajo danes spletne strani.

V mestu nadzora so radijske oznake RFID povsod. Predmeti, prostori in tudi ljudje so označeni in imajo svojo unikatno identifikacijsko številko. Ločevanja med zasebnim in javnim ni več, nedefiniran pa je tudi pojem lastnine. Varnost je stvar trga in ne pomeni isto za tiste, ki si jo lahko privoščijo, in tiste, ki si je ne morejo. Zelo kmalu bo omejeno prosto gibanje. Bogati bodo lahko šli, kamor bodo hoteli, revni pa le tja, kamor jim bodo dovolili. Sistem takoj zazna kršitev reda in jo ustrezno sankcionira. Pregledan je vsak nakup meščana, saj avtoritete zanima, ali ima meščan v svoji nakupovalni košarici izdelke, ki jih ne bi smel kupiti. Gibanje meščanov je nadzorovano, a ne s kamerami, temveč s pomočjo oznak RFID, ki so v napravah, oblačilih ali celo vsajene pod kožo človeka. Podatke oznake pošiljajo brezžično, sistem pa zapisuje digitalne sledi vsakega meščana brez omejitev in do smrti. V bazo podatkov so za vedno zapisani vsi izdelki, ki jih meščan kupi, srečanje z vsako osebo, pogovor pa se seveda tudi snema. Na kratko povedano: popoln nadzor!

Kaj pa mesto zaupanja? Tudi v tem mestu je enaka tehnologija, le da je nadzor v rokah meščanov. Tudi v tem mestu poznajo oznake RFID, vendar njihova uporaba ni zapovedana. Vsak se lahko sam odloči, ali bo oznaka na njem ali na njegovih predmetih ali ne. Prvo ima prednost, ko predmet izgubi, pozabi nekje. Sproži iskanje po internetu stvari, ki nam natančno pove, kje iskani predmet je. Lahko se celo dogovori, da mu ga prinesejo na dom. Meščani niso nadzirani, vedno se lahko »izključijo« iz nadzorne mreže, tega pa ne morejo organi pregona.

Udar na zasebnost?

Ko je Brin pisal roman, je izhajal iz tehnologij, za katere se je tedaj vedelo. Tedaj je bilo živo optimistično pričakovanje, da bodo javne nadzorne kamere, podprte z algoritmi za prepoznavo oseb, izkoreninile ulični kriminal. Kamere so se in se še vedno množijo, poleg javnih je vse več tudi zasebnih, kriminala pa ni manj. Na srečo tudi ne živimo v mestu nadzora, z izjemo Severne Koreje, za katero pa bi lahko malce za šalo dejali, da je v resnici svetovni socialni eksperimenti, ki naj bi pokazal, do katere meje je mogoče prignati ljudi. Če ne vemo, kakšen bo svet čez dvajset let, pa lahko zagotovimo, da tudi tedaj ne bomo živeli v mestu nadzora. Pa tudi v mestu zaupanja ne, naša mesta bodo nekje vmes. Ne glede na to, da je lahko internet stvari velika grožnja zasebnosti, bomo priča povezovanju predmetov, ti pa bodo postajali vse bolj pametni. Poleg slabosti ima internet stvari tudi svoje prednosti. Mesto nadzora upošteva le slabosti, mesto zaupanja pa le prednosti.

Nihče pa ne ve, kako bo internet stvari spremenil življenje, saj ne bo spremenil le mest, temveč tudi načine interakcij med meščani. Ni pilotskega projekta, ki bi odgovoril na to vprašanje, predvsem ne zdaj, ko nam že sam internet vdira v zasebnost in večina od nas še tega ni razčistila. Internet stvari lahko spremeni mesto na bolje, kot ga je spremenila železnica. Ta ga je odprla v svet, internet pa lahko mesto zapre in ga naredi samozadostnega.

Od interneta stvari si veliko obeta tudi Evropska unija, tako na področju izboljšanja življenja ljudi kot tudi prednosti za gospodarstvo. Napovedi kažejo, da bo do leta 2020 na splet priključenih več kot 50 milijard naprav, Evropa pa prek različnih zasebnih, javnih in mešanih mehanizmov spodbuja razvoj na tem področju in do leta 2020 namenja več milijard evrov. Ob tem se porajata vprašanji: Ali smo pripravljeni izkoristiti nove možnosti, ki nam jih ponujajo te povezave, naprave in podatki? Ali se zavedamo nevarnosti, ki prežijo na nas, družbo in okolje?

Moj mikro, februar 2012 | Marjan Kodelja |