Algoritem so razvili raziskovalci Univerze Brown, pri tem pa uporabili metodo strojnega učenja. Namesto da bi napisali program za vse možne spremembe fotografije (pravil obdelave), so program napisali tako, da se je pravil naučil sam. Raziskovalci so na začetku določili štirideset lastnosti, za katere so predvidevali, da bi jih uporabniki radi spreminjali. Med lastnostmi so preproste, kot so oblačno, sončno, sneženje, dež ali megla, ter bolj zapletene, tudi subjektivne, temačno, svetlo, sentimentalno, skrivnostno in pomirjajoče.
Algoritem se lahko uči, če se ima na čem. Oblikovali so bazo več tisoč fotografij, ki so jih posnele nepremične kamere, primerno razporejene po planetu (kamer je bilo 101). Vsaka od kamer je ves čas fotografirala isti prizor, vendar v različnih vremenskih in časovnih (čas dneva, letni časi) razmerah. Fotografije so poslali v obdelavo Amazonovi storitvi Mehanični Turek. Preprosto povedano, gre za »tržnico«, kjer se zbirajo posamezniki ali podjetja, pripravljeni, da opravijo »dela«, ki jih računalniki (še) niso sposobni. Prostovoljci so iz zbirke označili več kot osem tisoč fotografij glede na določene lastnosti. Te fotografije so postale »učni material« algoritma strojnega učenja, ki je program, človeško povedano, naučil, kaj je »sončni zahod«, »poletje« ali »deževni dan«. Da prepozna zahtevo in da jo zna dodati na poljubno fotografijo.
V ozadju poteka proces obdelave fotografije, ne dosti drugačen od početja grafika. Ta uporablja orodja, ki mu jih dajejo grafični programi, da doseže želeni učinek. Program razdeli fotografijo na dele, grozde med seboj barvno podobnih pik, nad katerimi izvede spremembo barve. Pred tem mu baza znanja in ukazane spremembe povedo, kako naj to stori. Spreminjanje »vremena« na fotografiji zahteva več kot le spremenjeno barvo neba. Potrebne so majhne spremembe barv in kontrasta po celotni fotografiji. Če želimo, da sončno fotografijo spremeni v deževno, ve, da mora prej modro nebo spremeniti v bolj sivo, na delih fotografij, kjer je pokrajina, pa spremeniti barve v bolj sijoče in zasičene. To program naredi na več kot sto področjih, na katera je razdelil fotografijo.
Zanimiva je že sama zmogljivost oziroma učinki, ki jih program naredi. Enostavno je fotografijo posvetiti, spremeniti v črno-belo oziroma to, kar počnejo učinki, vgrajeni v fotoaparate in pametne telefone ali spletne storitve in programe, ki fotografijo spremenijo (izvedejo učinek) z enim klikom. Spremeniti fotografijo, posneto poleti, da je videti, kot da je bila posneta pozimi, pa učinke dvigne na višjo raven. Najboljša lastnost programa pa je, da mu ukazujemo z besedami, kar je uporabniku najbližje in tudi najbolj enostavno. Ukaz, da fotografijo, posneto poleti, algoritem spremeni v zimsko, je preprost: »more winter« (več zime).
Ima pa program pomanjkljivost, saj zna le spreminjati barve. Ne more na fotografijo dodati strukture. Poletno fotografijo naredi bolj zimsko, ker spremeni barve, v tem primeru v belo, vendar so stvari na fotografiji še vedno takšne, kot so bile. Žitno polje je še vedno žitno polje, le da je namesto rumeno belo. In snega na fotografiji ni. To je tudi razlog, zakaj ne more zimske fotografije spremeniti v poletno. Ker ne zna dodati trave, spremeniti bel sneg v zelenega pa nima večjega smisla. Oziroma ni videti pristno. Da bi bilo tudi to mogoče, bi moral »algoritem« veliko bolje razumeti, kaj je na fotografiji, tega pa računalniki še niso sposobni.
Moj mikro, september – oktober 2014 | Jan Kosmač |
