Japonec Satoši Nakamoto je digitalno valuto bitcoin predstavil leta 2009, ko je ustvaril prvi navidezni kovanec. Valuto namesto centralne banke upravljajo kar uporabniki sami skozi porazdeljeno omrežje, zgrajeno po vzorcu bittorrenta. Kdo želi sodelovati v sistemu, mora naložiti prostokodni program (bitcoin.org), ki deluje kot rezervacijski sistem. Uporabnik dobi naslov, podoben bančnemu računu, s tem pa tudi možnost potrjevanja transakcij drugih. Je komitent banke, ki pa fizično ne obstaja. Transakcije denarja so digitalno podpisane in decentralizirano hranjene v »omrežju«, kar onemogoča ponarejanje in ponovno uporabo že porabljenih kovancev. Kovanec ima še eno zanimivost. Najmanjša enota ni stotin ali cent (0,01), temveč satoši, njena vrednost pa je 0,00000001 kovanca.
V finančnem svetu, ki ga poznamo in smo ga tudi vajeni, so centralne banke odgovorne za kovanje kovancev in tiskanje denarja. V bivši državi je centralna banka reševala finančne težave tako, da je tiskala denar brez kritja, s tem pa sprožila hiperinflacijo. A to je zgodovina. Navidezna valuta bitcoin nima banke, zato so za »kovanje« odgovorni uporabniki sami. Postopek je zapleten, s tem pa je preprečeno, da bi »trg« čez noč preplavila velika količina novih kovancev.
Kovanec, ki nastane, je rezultat pravilno izračunanega kriptografskega računa – reševanje časovno zahtevnega, a predvidljivega matematičnega problema (zgoščene vrednosti - hash). Proces se imenuje »rudarjenje«. Uporabnik pa le redko kuje kovance sam, saj bi njegov normalni računalnik potreboval nekaj let, da bi prišel do pravilnega rezultata. Namesto tega se uporabniki združujejo v porazdeljene sisteme, v katere prispevajo procesorske moči svojih računalnikov ali pa gradijo močnejše namenske računalnike. Strošek elektrike, ki jo porabijo med izračunom, ali nakup novih, zmogljivejših računalnikov je večinoma dražji od vrednosti, ki jo dobijo s kovanjem. Maja je bil en kovanec vreden okoli 105 evrov, kar je veliko glede na vrednost 0,66 evra v letu 2011. Do danes je nastalo 11,2 milijona kovancev bitcoin, ki so v obtoku.
Navidezna valuta ima vgrajen način preprečevanja, da bi kovanci preplavili trg. Skozi čas se zahtevnost računov zvišuje, podaljšuje se čas, potreben za izračun, zato so uporabniki, ki so v sistem vstopili na začetku, lahko ustvarili več kovancev, kot jih ustvarijo danes. Zahtevnost računov prepolovi nagrado, ki jo »rudarji« za svoje delo prejmejo, hkrati pa imajo tudi omejitev, koliko izračunov lahko sprožijo v določenem času. S tem je v algoritem vgrajena omejitev, zavorni mehanizem s težnjo proti ničli, ko bo kovanje kovancev ustavljeno. Predvidoma leta 2040, ko bo skovanih 21 milijonov navideznih kovancev. Kar pa bo lahko sprožilo deflacijo, višanje vrednosti kovancev, če bo povpraševanje po njih večje od ponudbe.
Valuta bitcoin je stabilna, kljub hekerskim napadom. Algoritma hekerji niso razbili, da bi na primer ponaredili kovance, ker sloni na matematiki, in matematike ni mogoče prelisičiti. So pa vdrli v sistem izmenjave, kjer kovance menjajo za pravi denar. In jih v bistvu na neki način ukradli, kot kradejo denar z e-bančnih računov. Navidezna valuta uporabniku prinaša še nekatere druge prednosti. Uporabnik lahko z njo plačuje anonimno in neodvisno od bančnih transakcij. Od tod zaskrbljenost, da bi valuto začeli uporabljati teroristi in kriminalci, saj njihovih tako izvedenih finančnih transakcij ni mogoče spremljati. Vse transakcije so javne, pri tem pa se ne izve uporabnikova identiteta, zato sistem velja za zaupanje vrednega. Prav tako še niso zaznali primera lažne transakcije.
Moj mikro, September Oktober 2013 | Marjan Kodelja |
