Funkcija »Moja lokacija« deluje tudi s telefoni, ki nimajo GPS-sprejemnika. Zanimalo nas je, kako. Kljub stalnemu preigravanju različnih tehnologij določanja položaja mobilnega uporabnika je jasno, da lahko res natančne podatke zagotovi le satelitska navigacija. Bodisi takšna, kjer je GPS-sprejemnik vgrajen v telefon, ali pa je priključen nanj kot dodatna naprava. V obeh primerih je položaj zelo natančen in na zemljevidu vidimo modro piko, ki pove, kje ste. Google Maps »daje« uporabniku zastonj zemljevide, GPS natančno trenutno lokacijo, manj znano pa je, da tudi uporabnik Googlu nekaj pove. Njegov telefon ves čas spremlja signale mobilnega omrežja. Pozna ime omrežja, oznake (ID) baznih postaj v dometu telefona, pa tudi moč njihovega signala (v decibelih). Te podatke Google zbira in jih hrani! Ker je Google dokaj skrivnosten, ne vemo, ali zbira oziroma hrani tudi podatke o moči signala. O tem lahko le ugibamo oziroma sklepamo na podlagi delovanja storitve. Kar zadeva Slovenijo, trenutno kaže tako, da Google dokaj natančno pozna položaje baznih postaj, vsaj na področju Ljubljane, kjer smo storitev preizkušali, manj natančen pa je pri določanju področja pokrivanja baznih postaj.

Določanje položaja znotraj mobilnega omrežja je možno le na podlagi poznavanja natančnih geografskih koordinat baznih postaj. Kako je Google prišel do teh podatkov? Lahko jih kupi od operaterjev, če mu jih je ta pripravljen prodati ali pa, kot če gre za Veliko Britanijo, jih vzame iz javnega registra baznih postaj. O takem registru, ki bo podlaga za obveščanje javnosti o virih elektromagnetnega sevanja, menda razmišlja tudi naša država. Vsekakor je v spletu veliko vprašanj, povezanih s tem, jasnih odgovorov pa ni. Google ne pove, ali sodeluje z operaterji, in če da, s katerimi, morda tudi zaradi dejstva, da so nekateri podatki o baznih postajah poslovna skrivnost (na primer diagrami sevanja …).

Vprašanje je, kako Google vseeno dokaj natančno določa položaj tudi v Sloveniji, čeprav mu naši operaterji niso dali podatkov o baznih postajah. Menda jih Google za to ni niti prosil. No, zagotovili so mu jih uporabniki storitve Google Maps, ki imajo GPS-sprejemnik in so storitev uporabljali od dne, ko je bila na voljo. Ne da bi se tega zavedali, so Googlu pošiljali tudi omenjene podatke o omrežju. Iz njih Google sicer ne more izluščiti vseh podatkov o baznih postajah, lahko pa oblikuje svoje referenčne točke, ki mu služijo za določanje položaja uporabnika brez GPS-a. Tehnika je znana. Če več uporabnikov, katerih koordinate so znane na nekaj metrov, »sporoči«, da vsi spremljajo signal bazne postaje, hkrati pa so prostorsko porazdeljeni po neki logiki, na primer na krožnici premera nekaj kilometrov, je jasno, da je bazna postaja, tudi če podatek o njenem področju pokrivanja ni znan, nekje v bližini središča kroga. Google tako dobi grob položaj baznih postaj. Ko ta uporabnik »zahteva« izračun svojega položaja, njegov telefon pošlje podatke o baznih postajah v svoji bližini, sistem te podatke primerja z referenčnimi točkami in mu vrne položaj oziroma področje na zemljevidu v obliki svetlomodrega kroga. Več ko ima Google podatkov uporabnikov iz določenega področja (ali države), več je teh referenčnih točk, njihova mesta so bližje dejanskim položajem baznih postaj in natančnejše je določanje položaja.

V FUNKCIJI REŠEVANJA IN ISKANJA

Prejšnji mesec smo v prilogi Telekomunikacije razložili postopek, ki mobilnemu operaterju omogoča izračun približnega položaja pogrešane osebe. Ugotovili smo, da je ovir veliko. Operater svojcem ne sme posredovati teh podatkov, potrebno je sodelovanje policije in sodišča, vmes pa teče dragocen čas. A to je le za primer, ko oseba, ki bi jo radi spremljali, tega ne ve. Če se spremljana oseba strinja, pa je Latitude seveda še kako uporaben. To pa zato, ker lahko njegov položaj v realnem svetu spremljamo bodisi na zaslonu mobilnika ali računalnika in nam za podatke ni treba prositi mobilnega operaterja. Pogoj pa je, da telefon podpira delovanje storitve, da je ta vanj naložena in ustrezno konfigurirana.

Do daleč najboljših rezultatov pridemo, če je telefon nadzorovane osebe opremljen z GPS- sprejemnikom. Koordinate so zelo natančne in pri izginotju je iskanje hitro in preprosto. Preprosto gremo tja, kjer je trenutno oseba. Storitev, če je tako nastavljena, samodejno spremlja položaj telefona, te podatke pa neprestano pošilja v Googlov strežnik. Kot pravi Google, pride do osvežitve položaja vedno, ko gre za večje premike. Koliko je to pri uporabi GPS-a, ni znano, pri uporabi telefona brez GPS-a, pa verjetno pri prehodu z enega področja, kjer se ste lahko (modro svetel krog) v drugo. Četudi v tem primeru položaj ni tako zelo natančen, pa vseeno dobite področje (večje ali manjše), v katerem sprožite iskanje. Veliko bolje, kot da ne veste ničesar in na primer pogrešano osebo iščete po vsej Ljubljanski kotlini. Dodatna prednost je tudi ta, da če telefon po izginotju neha delovati (baterija), v sistemu še vedno ostane podatek o zadnjem položaju osebe.

VELIKI BRATEC!

Kadar koli posredujemo osebne podatke, pa čeprav to storimo prostovoljno, se pojavljajo vprašanja glede možnosti zlorabe. Dejstvo, ki ga ne more nihče zanikati, je, da se v Googlovih strežnikih shranjujejo koordinate položaja uporabnika. Nikjer pa ni niti z besedico omenjeno, ali Google te podatke briše, saj znotraj storitve vedno vidimo le trenutne položaje, ne pa tudi položajev, kjer smo na primer bili včeraj ali še kak dan prej. Teoretiki zarot bodo veseli. Torej lahko Google za nazaj zelo natančno rekonstruira pot vsakega uporabnika, ki je samo delno anonimen, saj je prvi pogoj za uporabo storitve Googlov račun. Tudi če ga ne odpremo s pravim imenom in priimkom, Google vseeno ve, kaj trenutno počne uporabnik z uporabniškim imenom »Jožko«, kako se je gibal v preteklosti, katere druge Googlove storitve še uporablja in podobno. Sicer smo verjetno premajhni, da bi nas kar »počez« spremljala CIA, a popolnoma ne moremo zanikati možnosti, da lahko storitev pomeni delno grožnjo zasebnosti.

Še toliko bolj, ker smo zasledili še eno majhno neprijetnost. Za določanje lokacije uporabnikov uporabljajo tudi brezžična omrežja wi-fi, javna ali zasebna. Določanje lokacije prek te možnosti je še toliko zanimivejše, saj je doseg brezžične točke neprimerno manjši od dosega baznih postaj, kar pomeni natančnejše lociranje (krog polmera 200 metrov). Kako pa Google ve, kje je določeno brezžično omrežje? Na popolnoma enak način, kot to ugotovi za bazne postaje: prek že znanih koordinat uporabnikov in svojih referenčnih točk. Ker smo škrti in nismo želeli plačevati prenosa podatkov prek mobilnega omrežja, smo storitev na začetku preizkusili tako, da je bil telefon priključen v domače omrežje. Prvi dan, pričakovano, smo bili v krogu polmera 2 kilometra, kar jasno kaže, da je bila lokacija izračunan na podlagi znanih baznih postaj. A drugi dan se je na zaslonu nenadoma pojavil krog polmera 200 metrov. To je zbudilo začudenje. Mar Google pozna položaj našega omrežja? IP-podatki tega ne povedo. Verjetno je Google dojel, da smo bili priključeni v brezžično omrežje, a ker je telefon sproti spremljal tudi podatke o bližnjih baznih postajah, je algoritem izračunal položaj omrežja. Zmotil se je za 200 metrov in za toliko južneje postavil točko. Nedvoumnega dokaza za to nimamo, vendar naslednji poskus kaže, da imamo morda celo prav. Ko je telefon za prenos podatkov uporabljal brezžično povezavo, smo bili v 200-metrskem krogu, že naslednji trenutek, na isti lokaciji, ko smo povezavo izključili in namesto nje uporabili GPRS-povezavo, pa smo se znašli v krogu polmera 2 km. Google zdaj ve, kje je naše brezžično omrežje, pri čemer ta nevarnost ni nikjer jasno zapisana, in ko je enkrat omrežje locirano, je škoda že storjena. Zato pozor pri uporabi storitve prek domačih omrežij!

O storitvi Latitude je veliko govora. Predvsem o tem, da gre za neke vrste na pol navidezno socialno omrežje, saj se lahko prijatelji med seboj tudi pogovarjajo in podobno. No ja, takšne uporabe se boste hitro naveličali. Vprašanje je tudi, koliko ste pripravljeni, da je Google Maps neprestano aktiven, spremlja vaš položaj, te podatke pošilja v strežnik, med tem pa se prazni baterija in teče števec količine prenesenih podatkov. Zanimivo je tudi, da Google ne pove, za kak prenos podatkov gre, saj je ta odvisen od veliko dejavnikov (podrobnosti na zemljevidu, premikanje uporabnika …), predlaga pa uporabnikom, da si pripravijo pameten scenarij uporabe podatkovnega prenosa. Karkoli že to je. Kako pa naj to storimo, ko dejansko ne vemo, koliko podatkov smo že prenesli in koliko jih še bomo? Torej bo storitev zanima takrat, ko bodo operaterji ponudili neomejen podatkovni prenos s prijazno omejitvijo (pravična uporaba) za, karikiramo, mesečno 5 evrov.