Trenutno pa to ni mogoče, zato razumemo frustracijo svojcev, ki vedo, da podatki , ki bi jim lahko pomagali, obstajajo, vendar so zanje nedosegljivi. Zunaj nekje pa je njihova ljubljena oseba, ki ima v žepu vključen mobilni telefon.

PRETEKLOST LE V GROBEM

Mobilno omrežje je razdeljene na celice, kroge, vsak krog pa pomeni bazno postajo (glej sliko). Celice so zaradi upravljanja za omrežjem razdeljena na lokalna področja, vsako je neke vrste logična zaključena celota – omrežje v omrežju. Uporabniki pa se gibljemo znotraj enega lokalnega področja oziroma prehajamo iz enega v drugo. Mobilni telefon ves čas spremlja signale baznih postaj, tako da ve, koliko jih je v njegovi okolici, vendar komunikacije z njimi ni. Če ne opravljamo mobilnih storitev in je mobilni telefon ves čas v stanju pripravljenosti, omrežje ve le to, v katerem območju je uporabnik. To pa je lahko zelo veliko geografsko območje. Omrežje zazna uporabnika le, ko ta preide z enega območja v drugo. Ta dogodek pa se zabeleži, saj omrežje zdaj ve, da uporabnik ni več v območju A, temveč je prešel v območje B. Zakaj je to pomembno? Preprosto in zelo grobo: operater v primeru, da uporabnik dobi klic (SMS in podobno) ve, v katero področje mora poslati signal, ta gre do vseh baznih postaj, na koncu pa se vzpostavi povezava med telefonom in z eno od baznih postaj, v dosegu katere je.

Če pa uporabnik uporabi eno od storitev, se v zbirko podatkov operaterja poleg drugih zakonsko predpisanih podatkov, shranijo tudi podatki o oznaki bazne postaje (geografski položaj teh pa je operaterju natančno poznan), prek katere je bila storitev opravljena. Bazne postaje pokrivajo različno velika področja, v urbanih področjih so ta manjša kot tista na podeželju, vendar je to lahko podatke za reševalce, kje je morda pogrešani. Če seveda ta podatek ni časovno preveč oddaljen in je uporabnik že davno odšel kam drugam.

AKTIVNO ISKANJE

Pogrešano osebo, ki ima pri sebi vključen mobilni telefon, pa lahko operater išče tudi aktivno, če je to v skladu z zakonodajo. Dovolj je, da »zavrti« njegovo telefonsko številko. Steče iskanje telefona prek omrežja in nato sinhronizacija za njim. V tem postopku operater poleg oznake bazne postaje pridobi še en podatek, ki je potreben zaradi načina delovanja mobilne telefonije – razdaljo med telefonom in bazno postajo (TA-timing advance). Na podlagi tega bazna postaja pove, koliko milisekund prej naj telefon pošlje podatke, da potem, ko ti fizično »pripotujejo« do bazne postaje, ujamejo njim dodeljeno časovno okno. S poznavanjem časa, pa seveda bolj ali manj natančno poznamo tudi razdaljo.

Uporabnik je v krožnem pasu (na sliki označeno modro). Če je antena na bazni postaji sektorska in ne pokriva vseh 360 stopinj, ampak na primer 120 stopinj, je uporabnik v delu krožnega pasu (označeno zeleno). Globina pasu znaša približno 550 m, dolžina pa je odvisna tudi od tega, kako blizu bazne postaje je uporabnik in kako veliko področje postaja pokriva (za boljše razumevanje glej sliko).
Veliko je govora tudi o še natančnejšem določanju položaja s triangulacijo. V teoriji gre za to, da opisan postopek ponovimo na več baznih postaj, ki so v dosegu uporabnika. Operater mora na nek način dobiti podatke o oddaljenosti uporabnika od več različnih baznih postaj. Ker se tako dobljeni krožni pasovi sekajo, dobimo dokaj natančen položaj uporabnika (označeno rumeno). Za iskanje pogrešanega pa je v večini primerov dovolj že določanje področja znotraj ene same bazne postaje.

HALO, JE TAM VELIKI BRAT?

Ena od znanih teorij velikega brata oziroma neprestanega nadzora nad vsemi nami pravi tole: Telefoni vseh uporabnikov se vsake pol minute oglašajo vsem okoliškim baznim postajam, omrežje pa te podatke, torej tudi podatke o razdaljah, beleži in hrani v zbirkah podatkov. Če je to res oziroma bi bilo res, je operater zmožen tudi za nazaj izdelati zelo natančno pot gibanja vseh uporabnikom, kar bi bilo v neskladju z nekaterimi praktičnimi omejitvami. Vzemimo primer. V okolici bazne postaje v centru mesta je lahko v danem trenutku nekaj tisoč uporabnikov. Sinhronizacija z vsemi njimi vsake pol minute – to verjetno presega zmogljivost današnje tehnologije. Resnica je nekje drugje. Tudi če tehnologija dopušča takšno dejavnost, pa je praktično to neizvedljivo. Da je nekaj s to teorijo zelo narobe, kažejo iskanja novih tehnologij za določanje položaja mobilnih uporabnikov in vse glasnejše zahteve nekaterih vlad, da bi morali biti mobilni telefoni v prihodnosti opremljeni z GPS-sprejemniki, ki bi brez vednosti uporabnika na zahtevo poslali lokacijske podatke. Kategorično pa ne moremo zanikati možnosti, da obstajajo tehnologija in naprave, ki omogočajo spremljanja nekaj nadzorovanih oseb v realnem času in seveda le na zahtevo sodišča. Operaterji s to tehnologijo ne razpolagajo, imajo pa jo morda državne tajne službe. V maniri boja proti terorizmu.

Mobilni operaterji hranijo osebne podatke uporabnikov, zato morajo biti pod ustreznim nadzorom informacijskega pooblaščenca, obstajati pa mora ustrezna, po možnosti tudi »življenjska« zakonska regulativa. Sočustvujemo z vsemi, katerih svojec se je izgubil, vendar ne morate sami preprosto poklicati operaterja in ga prositi za te podatke. Prava pot je policija in naprej preiskovalni sodnik. Problematika na žalost ni črno-bela. Meja med reševanjem življenja in nedopustnim nadzorom posameznika je v tem primeru lahko izredno tanka. Se je oseba res izgubila, ali je hotela par uric miru, so ji morda ukradli mobilni telefon? Kdaj rešujemo življenje in kdaj gre za poseg v zasebnost?

Telekomunikacije Februar 2009 | Marjan Kodelja