Prva elektronska sporočila so bile le nežna izboljšava, kar so v tistih časih poznali kot datotečni imenik, prostor v pomnilnikih velikih računalnikov, ki je bil rezerviran za enega uporabnika. Pošiljatelj je v to mapo naložil sporočilo (besedilno datoteko), prejemnik pa jo je lahko prebral. Natanko tako, kot če bi na sodelavčevo mizo vrgli kos papirja s sporočilom. Verjetno so prvi tak sistem, imenovan »mailbox« oziroma poštni nabiralnik, že leta 1965 uporabljali v ameriški ustanovi MIT. Njemu soroden program pa je nosil zelo »zgovorno« ime, SNDMSG – sendmessage ali pošlji sporočilo.
Pred časom interneta je bilo sporočanje omejeno med uporabniki enega velikega računalnika, do sto ljudi v eni večji ustavi ali podjetju. Ko so začeli računalniki med seboj komunicirati in lahko govorimo o prvih oblikah mreženja, je sporočanje postalo zahtevnejše. Pojavila se je potreba po oblikovanju univerzalnega naslova, podobno kot imamo fizični naslov bivališča, da lahko sprejemamo pošto. Pojavil se je Ray Tomlinson, ki lahko nosi nekaj zaslug za »iznajdbo« elektronske pošte. Ray je sodeloval pri izgradnji omrežja ARPANET in je leta 1972 na tipkovnici izbral, določil, »afno« (simbol @), ki označuje pošiljanje sporočilo iz enega računalnika v drugega). Njegova inovacija se je prijela in rodil se je elektronski naslov oblike ime uporabnika@ime računalnika, kar se je ohranilo do današnjih dni.
Do leta 1974 je elektronsko pošto uporabljalo več sto vojaških uporabnikov, saj je bilo omrežje ARPANET postavljeno zanje. Larry Roberts je oblikoval mape elektronske pošte, tako da je lahko razvrščal sporočila, leta 1975 pa je John Vitel napisal program za organizacijo elektronske pošte. Že leta 1976 so elektronsko pošto začeli uporabljati uporabniki, ki niso bili pripadniki ameriške vojske, in 75 odstotkov vsega prometa v tem omrežju, so bila elektronska sporočila. Z oblikovanjem interneta, kot ga poznamo danes, je elektronska pošta presedlala tudi nanj.
Ena prvih izboljšav, po pojavu osebnih računalnikov in interneta, je bila možnost branja sporočil, tudi ko računalnik ni bil priključen v omrežje (offline). To pomeni, da so uporabniki lahko hranili sporočila v lastnem računalniku, in ne zgolj v osrednjem računalniku oziroma »poštnem« strežniku, kot bi ga imenovali danes. To je bilo še posebej uporabno na področjih, kjer je bila povezava prek telefonskih linij draga (še zlasti ko je šlo za mednarodne telefonske klice – povezave). Oblikovali pa so tudi prvi pomembnejši standard elektronske pošte SMTP (Simple Message Transfer Protokol). Gre za preprost standard z nekaterimi slabostmi, kot je na primer ta, da ne omogoča preverjanja, ali je pošiljatelj res oseba, za katero se izdaja, a je še danes v uporabi. Pomembnejši pa je standard POP (Post Office Protocol), ki je naredil elektronsko pošto univerzalno, saj je zacementiral nekatera pravila za izgradnjo med seboj združljivih sistemov elektronske pošte.
Eden prvih komercialnih sistemov (strežniška programska oprema) je bila Eudora, ki jo je razvil Steve Dorner leta 1988 ne dolgo za sistemom Pegasus. To so bili časi pred spletom, ko smo se uporabniki v internet priklapljali prek (drage) telefonske linije, večinoma zgolj zaradi pošte in medsebojnega komuniciranja.
V začetnih dneh spleta, med letom 1994 in 1995, se je več ljudi ukvarjalo s prikazom sporočil elektronske pošte v spletnem brskalniku. V Evropi sta Soren Vejrum in Luca Manunza izdelala »wwwmail«(prvi) in aplikacijo »webmail« (drugi) v Ameriki pa je Matt Mankins napisal »webex« (pozneje preimenovan v EMUmail). EMUmail je bila prva aplikacija, ki je omogočila brezplačno elektronsko pošto (poleg plačljive), saj je vključevala možnost vstavljanja oglasnih sporočil. Te prve aplikacije so bile napisane v skriptnem jeziku Perl. Tudi leta 1994 se je Bill Filter (zaposlen pri Lotus cc:Mail) začel ukvarjati s sistemom spletne elektronske pošte kot CGI (Common Gateway Interface, s programom, napisanem v programskem jeziku C za operacijski sistem Windows NT. Njegovo delo je postalo osnova za prvi komercialni izdelek, ki ga je Lotus pod imenom cc:Mail izdela leta 1995.
Besedna zveza »spletna pošta« pa v resnici opisuje dve zadevi. Opisuje odjemalca spletne pošte, izvedenega kot spletna aplikacija, dosegljiva prek spletnega brskalnika. V drugem pomenu pa opisuje ponudnike storitev spletne pošte, kot so Hotmail, Yahoo Mail in Gmail. Vsi ti omogočajo dostop do pošte prek spletnega brskalnika kot tudi prek samostojnega namiznega odjemalca. Kot večina operaterjev dostopa do interneta, ki ponujajo tudi elektronsko pošto, omogočajo dostop do te tudi prek brskalnika.
Moj mikro, december 2010 | Jan Kosmač |
