Leta 2003 je japonsko podjetje Hitachi od IBM-a kupilo podružnico za razvoj trdih diskov, jo združilo s svojo in ustanovilo podjetje HGST (Hitachi Global Storage Technologies). Slabih deset let po tem, leta 2012, HGST prevzame podjetje Western Digital in od tedaj je njegova podružnica. Toliko o kratki zgodovini. HGST je pozornost pritegnil na začetku lanske jeseni, ko je predstavil trdi disk Ultrastar He6, katerega značilnost je notranjost, ki je namesto z zrakom napolnjena s helijem. Kar pomeni tudi, da je disk »hermetično« zaprt.

3,5-palčni disk ni namenjen domači uporabi, številke pa so zgovorne same po sebi. 23 odstotkov manjša poraba energije v primerjavi s podobnim diskom, napolnjenim z zrakom, dve dodatni pomnilniški plošči (7 namesto 5) in približno 6 TB pomnilniškega prostora. Temperatura delovanja je za 4 stopinje Celzija nižja, poraba električne moči (W) na TB pa je nižja za 45 odstotkov. Zadnji podatek bodo še izboljševali, ko bodo v prihodnjih izdelkih dvigovali pomnilniški prostor diska z uporabo napovedanih novih tehnologij magnetnega zapisovanja podatkov.

Ljudje, ki razvijajo trde diske, že dolgo vedo, da vrtenje pomnilnih plošč v z zrakom napolnjenem prostoru povzroča turbulence, te pomenijo več trenja in posledično več zavržene energije v obliki sproščene toplote. Trdi diski niso hermetično zaprti. Imajo zračni kanal s filtri, da se pritisk zraka v disku prilagaja pritisku v okolici diska. Trdi disk, napolnjen s helijem, je zahteval rešitev treh problemov, zato je njegov razvoj trajal šest let. Kako izdelati dovolj stabilno ohišje diska, da se ne upogiba zaradi razlik v pritisku plina v njem in zračnega pritiska v okolici diska? Poskrbeti, da helij ostane v disku? Vemo, kako je s s helijem napolnjenimi baloni, ki se dokaj kmalu izpraznijo. In na koncu, kako gospodarno izdelovati takšne diske po še sprejemljivih cenah?

Od helija bi bila boljša le vodik ali brezzračni prostor (vakuum). Ne želimo si, da bi imeli v strežnikih male Hindenburge, zato vodik odpade, brezzračni prostor v disku pa zahteva še bolj zaprto, trdno in drago ohišje. Utegne pa biti vakuum smer, v katero bo šel razvoj trdih diskov. Poleg nadaljevanja razvoja tehnologij toplotno podprtega magnetnega zapisovanja (HAMR), prekrivajočih se magnetnih sledi (Shingled Magnetic Recording – SMR) in tovarniških vzorčenj magnetnih plošč (Patterned Media).

Disk, napolnjen s helijem, je le prvi korak k cilju ponuditi digitalni družbi, katere značilnost je eksponentna rast podatkov, diske z dovolj veliko pomnilniškega prostora. Je pa še ena, niti ne tako nepomembna prednost hermetično zaprtega diska. Mogoče ga je hladiti s tekočino, kar je učinkovitejše od hlajenja z zrakom, saj tekočina ne more prodreti v disk in ga uničiti. Učinkovitejše hlajenje spet pomeni manj zavržene energije, kar se bo poznalo v nižjih stroških podatkovnih centrov.

Disk so v praksi preizkušali uporabniki, kot so spletna storitev Netflix, podjetje Huawai in CERN, kar pove veliko o tem, komu je namenjen. Ni pa HGST objavil natančnega podatka o tem, koliko časa helij ostane v disku, večno hermetično zaprtega ohišja verjetno nismo sposobni narediti. Ponuja pa petletno garancijo zanj. Vemo pa, da je v njem manj plina, kot ga je v s helijem napolnjenem balonu, zato administratorji podatkovnih centrov ne bodo smešno govorili, tudi če bo iz katerega diska ušlo nekaj plina.

Moj mikro, januar februar 2014 | Jan Kosmač |