Ponudnik oblačnih storitev Backblaze je pred časom objavil novo statistiko zanesljivosti diskov, ki so jo začeli objavljati predlani in lani. Vzorec diskov se je od leta 2013 podvojil in sedaj obsega 41.213 enot, kar omogoča statistično analizo. Večina diskov ima kapaciteto 4 TB, približno četrtina pa jih sodi v strežniške oziroma poslovne serije, ki naj bi bile zanesljivejše, pa so že lani demantirali.

Mednarodno združenje proizvajalcev opreme in materialov za diske (IDEMA) je izdalo nov časovni okvir, v katerem napoveduje diske s kapaciteto 100 TB v prihodnjih desetih letih. Da se bo to zgodilo, pa bo treba rešiti še nekaj tehnoloških izzivov.

Helij je drugi najlažji element v periodnem sistemu, samo vodik je lažji, a ta element v stiku s kisikom zgori. Plin je lažji od zraka, gostota je le 14 odstotkov gostote zraka, trenje gibajočih se delov je manjše. Motorji, ki skrbijo za vrtenje plošč v disku, porabijo manj energije. So pa še druge prednosti, zakaj je ideja napolniti notranjost trdega diska s helijem namesto z zrakom dobra.

Dolgotrajno hranjenje podatkov je potrebno, vendar kljub napredku tehnologije še nismo iznašli medija, na katerem bi se digitalni podatki ohranili nekaj stoletij. Za svoje podatke moramo skrbeti, v prejšnji številki revije smo v članku o tem zapisali, da morajo biti podatki hranjeni na več mestih hkrati. Tokrat si bomo ogledali še uporabo trdega diska kot medija za dolgotrajno hranjenje. Čeprav to ni najbolje, bomo uporabili starejši disk, vzet iz DVD-snemalnika, ki v resnici nikoli ni bil uporabljen.

Ko računalnik »odleti«, se hitro spomnimo, da imamo le na njem podatke, v našem primeru nekaj gigabajtov fotografij, ki niso shranjeni nikjer drugje. Kaj zdaj? Odvisno od napake, v našem primeru vsaj ni nehal delovati disk.

Pred dvema letoma so Tajsko prizadele obsežne poplave, ki so si obširno pokrivanje na naši strani zaslužile zaradi uničenih proizvodnih kapacitet proizvajalcev diskov. Najbolj prizadet je bil Western Digital, čeprav so hude škode utrpeli tudi proizvajalci nujnih sestavnih delov, brez katerih diskov ni mogoče sestaviti. Cene so tedaj zrasle in se do danes še niso spustile.

Sam Moore ni pričakoval, da bo njegov zakon, ki ga je »oblikoval« leta 1965, veljal tako dolgo. Še ob štiridesetletnici zakona leta 2005 mu je napovedal še deset do dvajset let »obstoja«, a kot kažejo trenutne napovedi, je deset let realnejše saj naj bi leta 2015 nekatere tehnologije trčile ob neprebojni zid fizikalnih oziroma naravnih omejitev.