RAZUMLJIVA GOVORICA PRSTOV

Kar govori v prid upravljanju s prsti, je dejstvo, da imamo te vedno s seboj. Dodatno pisalo, ki smo jih bili vajeni pri prvih mobilnih telefonih z zasloni na dotik (še pomnite dlančnike Palm), se je pogosto izgubilo. Da to ni bila najbolj posrečena rešitev, priča tudi to, da danes skoraj ni več na dotik občutljivega zaslona, ki ne bi prepoznal dotika prsta, medtem ko se tistih »kracarij«, posebnih šifer, ki so jih pisali lastniki dlančnikov na poseben del naprave in naj bi predstavljale vnos črk, skoraj ne spomnimo več. Najprej so jih zamenjale tipkovnice na zaslonu naprave, po katerih smo tipkali s posebnimi pisali, sledili so zasloni, ki so obvladali tudi prste, nato je prišel iPhone, pozneje pa se njegovemu zgledu sledili še nekateri drugi proizvajalci pametnih naprav, kjer se je izkazalo, da uporabniki hitro razumejo koncept upravljanja tudi s kretnjami dveh prstov, saj ta posnema njihove naravne gibe.

Upravljanje s prsti in preprost in hitro razumljiv grafični vmesnik je torej to, kar sodobni uporabniki, ki sovražijo navodila za uporabo, dejansko tudi potrebujejo. Tako je pri iPhonu, še bolj izrazito pa pri Surfacu, kjer ljudje v njegovi okolici dobesedno takoj razumejo, za kaj gre!

Vse to je posledica prizadevanj oblikovati naravni uporabniški vmesnik, ki bi posnemal komunikacijo, ki smo je ljudje vajeni. Upravljanje z več prsti je ena od takšnih smeri. So pa še druge. Poznani so poskusi oblikovanja sistemov za prepoznavanje naravno izgovorjenega jezika, za zaznavanje položaja roke v prostoru in podobno. Vsakomur je jasno, da je računalniški tenis lažje igrati, če po zraku mahamo z ročko v roki, kot z igralno konzolo ali celo prek tipkovnice in miške. Slednje je sicer izvedljivo, a je nenaravno in temu primerno težje. V bodoče lahko pričakujemo še več takšnih vmesnikov. Vse do takrat, ko bomo računalnik lahko upravljali z mislimi.

ZA NEKAJ DA, ZA DRUGO NE!

Kako uporabno pa je upravljanje s prstnimi kretnjami? Za nekatera opravila zelo. Na primer za premikanje slik (okvirjev in podobnega) po površini zaslona, za povečevanje in pomanjševanje, obračanje in podobno. Pisanje besedil pa je že opravilo, kjer se ta koncept slabo obnese. Kar vemo vsi, ki uporabljamo pametne telefone. SMS že napišemo, tipkanje daljših poštnih sporočil ali besedil z enim prstom pa je zamudno in mazohistično. Tudi če bi bila na zaslonu narisana celotna tipkovnica in bi lahko tipkali z vsemi prstmi, ne bi bilo enako kot tipkanje po klasični tipkovnici. Ni pravega povratnega odziva, ki smo ga vsi še preveč vajeni! Ne predstavljamo si tudi dela s preglednicami, zahtevnejše obdelave slik, videa in podobnega. Predvsem pa koncept odpove, ko gre za natrpan zaslon, kjer je površina pritiska majhna oziroma so meje med posameznimi elementi zelo blizu skupaj. Prst je neprimerno večji kot površina, ki jo zavzame pritisk s pisalom oziroma kazalec miške. To pa kaže na nekaj drugega. Sistemom upravljanja naprav z zasloni na dotik, še posebej če gre za koncept več hkratnih dotikov, morajo biti ustrezno prilagojeni tudi aplikacije in operacijski sistem.

KURA IN JAJCE

Miška dolgo vrsto let ni uspevala zato, ker zanjo ni bilo grafičnih uporabniških vmesnikov in programov, ki bi bili v osnovi oblikovani za izkoriščanje funkcij miške in znali te v celoti izkoristiti. Operacijski sistem DOS v cenovno »ugodnih« osebnih računalnikih, ki je bil besedilno in vrstično usmerjen, miške seveda ni potreboval. Zato prelomnico in hkrati začetek vzpona mišk vidimo v pojavu sistemov Windows – najprej 3.x, posebej pa v Windows 95. In to ne glede na to, da so že prej obstajali Applovi Machintoshi, Amige in podobne naprave, a te niso bile tako množične.

Enako velja za zaslone na dotik. Večina aplikacij (programov) je napisana za uporabo z miško, ta pa ima le en kazalec oziroma je sposobna le enega »dotika«, če uporabimo analogijo s prsti. Nekatere aplikacije sicer delujejo v sistemih na večkratni dotik (tipičen primer je brskalnik v mobilnih telefonih), vendar le delno izkoriščajo možnosti, ki jih ta prinaša.

Vsaj delno, če ne celo v celoti, je pomanjkanje aplikacij krivo, da »uporabniških« tablic tipa iPad še ni bilo. In ker jih ni bilo, nihče ni razvijal aplikacij zanje. Paradoks kure in jajca. Kar smo poznali, so bili tablični prenosni računalniki (Microsoftov koncept), namenjeni specifični rabi (zdravstvo, terensko delo ...) in z zasloni, ki so v danem trenutku razpoznali le en dotik, torej so delovali enako kot miška. Pritisk s pisalom na del zaslona je bilo enako, kot če bi z miško pripeljali kazalec na ta del zaslona, dvakratni pritisk pa enako kot dvakratni klik z levo tipko. Aplikacije (programi), izdelani za to ozko kategorijo prenosnih računalnikov, so delovali v vsakem računalniku z miško in tipkovnico.

ŠE MALO O NAPRAVAH

Najprej smo sistem na večkratni dotik povezovali z Microsoftovim Surfaceom. Ta je sicer zelo zanimiv, a je nekaj, kar zaradi svoje cene sodi v kategorijo luksuznih izdelkov. Skoraj istočasno je na svetlo dneva prišel iPhone, ki je bil pravzaprav prvi sistem, pri katerem smo lahko tudi običajni ljudje dobili občutek, kaj pomeni, če zaslon prepozna prstne kretnje, pa tudi če gre le za prepoznavanje kretenj dveh prstov.

V bistvu pa je popolnoma vseeno, kakšna je tehnologija. Z vidika aplikacije in uporabniškega občutka, seveda. Kmalu bo moč obstoječe monitorje in televizorje spremeniti v občutljive na dotike. Nanje boste namestili posebno »folijo«, bolje rečeno tanko prosojno ploščo, ki vsebuje tehnologijo občutljivosti na dotik, ter jo prek vmesnika USB povezali v računalnik. Ali pa boste takšno folijo namestili na steno, sliko pa nanjo projicirali s projektorjem. V obeh primerih boste dobili dokaj ceneno, na več dotikov občutljivo površino, primerno za programe, pisane za ta tip uporabniškega vmesnika. Bo možnost hitre nadgradnje pospešila oblikovanje namenskih programov za različne namene in priložnosti? Verjetno. Dva primera smo našli tudi v Sloveniji! Oba so naredili programerji podjetja Semantika v razvojnem okolju Microsoft.Net za napravo Surface.

IZ SPLETA NA SURFACE (ALI DRUGAM)

Podjetje Semantika je že pred časom oblikovalo programsko opremo za upravljanje muzejskih zbirk. Muzej lahko z njo postopoma oblikuje svojo digitalno zbirko razstavnih eksponatov in ima možnost, da jo neposredno izvozi v Spletno galerijo (www.spletna-galerija.net/). Spletna galerija je klasična spletna stran, ki kot taka seveda ne upošteva zmogljivosti večkratnega dotika. Zato so razvili »demonstracijsko« aplikacijo za Surface, ki kaže možnost drugačnega brskanja po digitalni zbirki. Osnova za upravljanje programa niso meniji in ikone, ki so osnovni gradniki skoraj vseh aplikacij in programov v okolju grafičnih uporabniških vmesnikov, temveč slike. Na primer slike avtorjev. Izberemo eno, jo po mili volji povečujemo, obračamo ali pa zahtevamo prikaz podatkov o avtorju. Slika avtorja je vstopna točka na naslednjo stopnjo, kjer so prikazana vsa dela, povezana z njim, predstavljena pa so kot kolažna fotografija, sestavljanka iz fotografij vseh njegovih del. Zdaj pa si predstavljajte, da bi imeli doma sistem na večkratni dotik, podatke pa bi sproti, glede na premikanje v globino, pridobivali prek interneta. Ali pa da bi bili muzeji opremljeni z zasloni na večkratni dotik, podatke za prikaz pa bi pridobivali iz centralnega muzejskega strežnika.

KAKO PEČICA RAZUME KRETNJE

Drugo demonstracijsko aplikacijo pa so razvili za Gorenje. Pri njej Surface prevzame krmiljenje pečice. V praksi je to izvedeno tako, da je Surface prek računalniškega omrežja priključen v strežnik, ki zna (ima ustrezne vmesnike in protokole) upravljati s pečico. Vsi krmilni mehanizmi pečice so preneseni na zaslon in tam grafično prikazani, krmiljenje pa je možno s prstnimi kretnjami. Del programa je tudi zbirka receptov. Če enega izberete, se potrebne nastavite samodejne prenesejo v pečico.

V prihodnosti si ravno ne prestavljamo, da bi imeli v kuhinjski pult vgrajen Surface. Bomo pa imeli ustrezne manjše zaslone, in tu je bistvo. Upravljanje »računalnika« s prstnimi kretnjami je prijaznejše, bolj intuitivno, preprostejše in primerno za vse razmere. Česar za delo z miško in tipkovnico ne moremo trditi. Prihodnost mobilnih in naprav splošnega namena z veliko frekvenco uporabe je zagotovo v vmesniku za večkratni dotik. Tiste bolj običajne računalnike pa bomo še nekaj časa upravljali po starih navadah!

Moj mikro, maj 2010 | Jan Kosmač