Pred več kot desetimi leti je veliko obetalo tipalo podjetja Foveon (pozneje ga je kupilo podjetje Sigma), ki je drugače razporejalo »točke«, občutljive na valovne dolžine ene od treh osnovnih barv. Leta 2011 pa smo prvič slišali o fotoaparatih Lytro (tinyurl.com/nbwcqxz). Čeprav so bili videti kot otroški kalejdoskopi, so obetali veliko. Enostavnejše fotografiranje priložnostnim fotografom, saj se jim ni bilo treba ubadati z vprašanjem, kje naj bo fotografija ostra. Po mili volji lahko ostrino določamo in spreminjamo pozneje. Zaradi oblike, verjetneje pa bolj zaradi zasoljene cene, tudi ti fotoaparati niso dosegli tržnega uspeha. Podjetje Lytro pa ni obupalo. Predstavili so izdelek, ki je navzven videti kot fotoaparat, ne kot otroška igrača. Poteza je prava. Tudi fotoaparate kupujemo z očmi, in če nekaj ni videti kot fotoaparat, se bomo zanj težje odločili. Bedasto, a na žalost resnično.
Če odmislimo navdušenje nad samoportreti, selfiji po domače, ki jih izdelovalci namenskih fotoaparatov, a tudi pametnih telefonov izrabljajo za tehnološko promocijo svojih izdelkov, pa čeprav ne prinašajo tehnološkega napredka, je Lytro Illum edina zanimivejša stvar letošnjega leta. Fotografu in tudi algoritmu za samodejne nastavitve se ni treba ubadati z vprašanjem, kako odprta naj bo zaslonka. S tem pa, koliko svetlobe naj pade na tipalo oziroma kjer naj bo fotografija izostrena. Tipalo zajame svetlobo z vseh kotov, fotografijo pa izostri, po naših željah, programska oprema.
Da zaslonka nima funkcije, ker je stalna (F2), in zakaj je nima, nam je jasno, malo manj pa nam je jasna ločljivost tipala. Fotografijo sestavljajo točke, ne glede na način zajema in tehnologijo tipala. Če ima tipalo fotoaparata ločljivost v milijonih točk, nam je približno jasno, kakšna bo fotografija. Bolj ali manj, saj so tudi klasična tipala polna kompromisov. Lytro pa pravi, da je njegovo tipalo ločljivosti 40 megažarkov. Drugače ne moremo prevesti izraza megaray. Na podlagi tega podatka si težko predstavljamo, kako zmogljiv je fotoaparat. Čeprav je ločljivost tipala le ena od spremenljivk, ki vplivajo na kakovost fotografije. Sprašujemo se, ali ne gre pri teh megažarkih bolj za reklamno potegavščino, da bi bil izdelek zanimivejši, njegova višja cena (skoraj 1600 dolarjev) pa lažje opravičljiva.
Poglejmo drugače. Prvi Lytro je imel ločljivost 11 milijonov žarkov, izhodna fotografija pa je bila ločljivosti 1080 x 1080 točk. Novo tipalo ima skoraj štirikrat več žarkov, izhodna fotografija pa je ločljivosti 2450 x 1634 točk. To pa pomeni ločljivost 4 milijone točk. Ne najbolj spodbuden podatek. Čeprav takšno spreminjanje ene mere v drugo ni najbolj primerno, smo glede trditve, da je tolikšna ločljivost dovolj, zaradi izkušenj s fotoaparatom pametnega telefona HTC One, ki ima takšno ločljivost, skeptični. Veliko raje bi slišali, da je ločljivost vsaj 8 milijonov točk.
Zaradi načina delovanja tipala fotoaparat fotografije shrani v goli obliki. Podobno kot format RAW. Datoteka je velika 50 MB. Veliko, ne le za prenos fotografij, temveč tudi za elektroniko v fotoaparatu. Menda traja med tremi in šestimi sekundami, da se posneta fotografija prikaže na zaslonu fotoaparata. Kljub temu pa je Lytro osvežitev na področju fotografskih tehnologij.
Moj mikro, november – december 2014 | Marjan Kodelja
