Priložnost dela tatu. Do največ tatvin tehničnih naprav pride, ker so te tatu na dosegu roke, in ne zaradi načrtovane tatvine. Telefon, tablico ali prenosnik, ki ga pustimo na mizi v restavraciji ali na stolu čakalnice javnega prevoza in se za kratek čas od njega oddaljimo, da skočimo do točilnega pulta, se pogovorimo z znancem ali nas kaj drugega zamoti, lahko neopazno ukrade vsak, ki gre mimo. Težko bomo policiji opisali tatu, ki ga sploh nismo videli. Enako neumno je tudi hoditi po cesti, z zaslonom pred nosom, kar pogosto počnemo skoraj vsi. Beremo in odgovarjamo na pošto, na kratka sporočila ali smo na družabnem omrežju. Tat nas lahko zbije od zadaj, ukrade napravo in zbeži in spet smo ga videli le v hrbet. Tehnične naprave so med tatovi iskano blago, saj jih hitro prodajo na črnem trgu.

Naslednji slabi navadi sta povezani s čistočo. Hranjenje z rokami, kar počnemo v restavracijah za hitro prehrano, in prijemanje naprav z umazanimi rokami, kar redno počne veliko ljudi, pomeni, da se umazanija ali hrana preneseta na zaslon oziroma ohišje naprave, kjer postaneta hrana za bakterije. Potem pa se čudimo, ko nam dokažejo, da je na zaslonu telefona več fekalnih bakterij kot na straniščni školjki. Slaba navada je tudi, da redno ne čistimo računalnikov oziroma njegovih delov, kot sta tipkovnica in miška. Koliko se skozi čas uporabe na teh dveh napravah nabere umazanije, kažejo temni nanosi umazanije. Ni higienično uporabljati umazane tipkovnice in miške, še zlasti če jo uporablja še kdo drug, saj lahko zbolite za nalezljivimi boleznimi. Zaradi prahu v računalniku ne boste zboleli, se bo pa zaradi slabšega hlajenja ta pregreval.

Ergonomija uporabe naprav je napredovala, vendar to nič ne pomaga, če pred računalnikom ne sedimo pravilno – naravnost. Rezultat so lahko bolečine v zapestju ali omrtvičenje prstov, posledica sindroma karpalnega kanala, katerega zdravilo je le operacija. Starši imamo dostikrat težavo omejiti čas, ki ga otroci preživijo pred računalnikom, hkrati pa tudi sami pri svojem delu ne upoštevamo pravila, da moramo v rednih intervalih prekiniti delo, se pretegniti in spočiti oči. Premori so dobri za zdravje, hvaležne bodo mišice, zglobi, ožilje in oči. Dolgotrajno sedenje lahko pri nekaterih ljudeh povzroči krvni strdek z usodnimi posledicami. Dolgotrajno strmenje v zaslon pa povzroči napenjanje oči, kar čez čas vpliva tudi na poslabšanja vida.

Slaba navada je tudi držanje prenosnega računalnika v naročju (na kolenih) in delo v takšnem položaju. Prenosniki se grejejo na spodnjem delu in ogrevajo kožo pod plastjo oblačil. Posledice so lahko nedolžne, kot je izsušenost in razbarvanost kože pod prenosnikom, ali hujše, kot je poslabšanje kakovosti sperme pri moškem delu uporabnikov. To pa ni edina težava. Držati težak objekt v naročju nekaj ur nas sili v nepravilno držo, z vsemi posledicami, ki jih ta prinaša. Posledica so različne nevrološke poškodbe, menda se lahko razvije tudi artritis.

Slaba navada – in res, veliko nas trpi za njo – je pozabljanje, da je treba podatke redno varnostno kopirati. Pomena tega se zavemo šele, ko izgubimo podatke zaradi okvare ali pa nam napravo ukradejo. Izgovorov, zakaj tega ne počnemo, je vse manj, saj je na voljo veliko načinov in naprav, če nič drugega, so na voljo storitve hranjenja v oblaku, ki varnostne kopije izdelujejo samodejno, ko postopek enkrat zaženete. Podobno razširjena in hkrati nevarna je tudi navada, da eno in isto geslo uporabljamo vrsto let in za celo vrsto storitev. Kdo pa si bo zapomnil nekaj deset gesel in tega, katero je kje uporabil. Pa tudi če imamo samo eno slabo geslo, je to lahko dovolj. Zaradi povezanosti spletnih storitev lahko z vdorom v en račun, ki je slabše varovan, nepridipravi pridejo tudi do drugih, ki so zaščiteni z močnejšimi gesli. S tem je povezana še ena slaba navada, pred katero nihče ni imun. En uporabnikov račun, več uporabnikov. Ni pametno, da na primer otrok po nesreči ali namenoma z očetovega poštnega računa pošlje neumno sporočilo vsem očetovim poslovnim partnerjem.

Nadgradnje programske opreme so pomembne, ker med drugim popravljajo varnostne napake v programih in aplikacijah. Razumemo, da je nadležno skoraj vsakodnevno nameščanje popravkov, čemur smo priča pri mobilnih napravah, na katerih je nameščeno veliko aplikacij. Nekateri zato obvestila o nadgradnjah preprosto spregledajo, kar je lahko nevarno. Čeprav živimo v 21. stoletju, ko je skoraj vse digitalno, nekateri še vedno radi tiskajo. Tudi poštna sporočila, članke s spletnih strani, da jih potem v miru preberejo. Sliši se noro, vendar tam zunaj so ljudje, ki to počnejo. Ni lepo do okolja, zato je tiskanje prav vsega, na kar naletimo, tudi ena od slabih navad uporabe naprav. Zadnje čase sicer o varovanju okolja govorimo manj, zaradi krize nam misli zaposlujejo druge, bolj pomembne stvari. Po letih uporabe naprav v predalih obleži veliko teh in dodatkov zanje. Ko se lotimo pospravljanja, jih, ker po novem ni več kosovnega odvoza smeti, odložimo v posodo za mešane odpadke. Kamor ne spadajo, pa čeprav naprave niso več polne strupov, kot so nekoč bile.

Vemo, kaj je RTFM – ali po domače in manj nesramno: prej preberite navodila za uporabo, preden se česa lotite. Podobno je s pogostimi vprašanji in odgovori (FAQ). Nekateri pa tega ne počnejo, in takoj ko se pojavijo težave, kličejo tehnično pomoč. Pa čeprav bi jim odgovor na vprašanje dala ta sekcija, poleg še drugih virov, forumov uporabnikov. Ni sicer prepovedano klicati za vsako malenkost, ni pa lepo. Slaba navada je tudi, da vsako še tako nepomembno stvar objavite na družabnih omrežjih. Razburjanje uporabnikov nad banalnimi zapisi, fotografijami, ki jih v družabnih omrežjih mrgoli, zaradi česar spregledamo zanimiv in res pomemben zapis, je na mestu. To, kar počnejo nekateri, lahko opišemo le z eno besedo zvezo – družbeni spam.

Nam so starši dejali, naj ne govorimo z odprtimi usti, mi svojim otrokom sitnarimo, naj ne pišejo sporočil med kosilom. Uporaba mobilnih naprav med hranjenjem je slaba navada, nesramno do drugih pri mizi, pa še napravo lahko umažemo. Na otroke se znašamo, ko večina nas to redno počne!

Ko smo že pri pametnih telefonih. Ni pomembno, kako spretni smo, prej ali slej nam spodleti in naprava pade na tla. Zelo slaba navada je, da ne kupimo zaščitnega ovitka. Takšnega, ki napravo ščiti pred fizičnimi poškodbami. Prav tako je nesramno do drugih, ki so z nami v prostoru, pa tudi do klicatelja, če ne dvignemo telefona, ko zazvoni, ker ne prepoznamo številke. Tudi če gre za zgrešen klic ali nadležne telefonske ankete. Kaj si mislite o človeku, ki v gledališču na primer ne utiša svojega telefona, ta pa zazvoni v najbolj neprimernem trenutku? Verjetno se vam po mislih sprehodi kakšna žival. Še najbolj neumno je, če se to zgodi na dogodku, kjer so prej na veliko, tako da obvestila ni bilo mogoče spregledati, prosili udeležence, naj izključijo zvonjenje. Kljub temu zvoni povsod.

Za konec smo pustili še eno slabo navado. Naprave so postale zanesljivejše, kljub temu pa so še vedno nagnjene k napakam. Operacijski sistemi in aplikacije niso in nikoli ne bodo popolni. Ponovno zagnati napravo od časa do časa ni nujno, je pa dobro, da to naredimo. Če nič drugega, se iz delovnega pomnilnika odstranijo podatki, ki so tam brez potrebe in so posledica manjših napak med delovanjem. Računalnik vse pogosteje izključimo, ko ga ne potrebujemo, pametne telefone in tablice pa ne, zato se splača te vsake toliko vnovič zagnati.

Moj mikro, november december 2013 | Marjan Kodelja |